Živjo!
Tu je nov del! Uživajte!:hugging:

Seamus se je zamislil. »Toda, saj lahko postavo ujameš naslednji mesec, kajne?« »Prav imaš,« sem se končno vdala. Ravno takrat je v sobo vstopila medicinska sestra, dr. Leroy. Da se tako piše, sem vedela zaradi značke svetlo modre barve, ki se je šopirila na prsih. »Pa ste se le zbudili, gospodična Anderson. Naj vam zmerim vročino…« »Pa saj mi nič ni!« sem se začela upirati, a ni pomagalo. Termometer mi je potisnila v uho in nekaj časa čakala. Medtem sem se začela radovedno ozirati po sobi. V njej sploh nisem bila sama s tistim dekletom. Poleg moje postelje je ležal star gospod, ki je močno dremal. Nekaj trenutkov sem se zabavala ob misli, kako bi bilo, če bi bil na plaži. S svojimi dolgimi rjavimi lasmi, namreč niti hoditi ne bi mogel. Ko bi šel v vodo, pa bi se verjetno tako ovili okoli njega, da ne bi mogel narediti ničesar. Ampak misli sem takoj pregnala stran, saj sem se zdrznila ob pisku termometerja. Ojej, mlada dama! Vročino imaš nad 38! Nekaj časa boš ostala kar lepo pri meni… Dr. Leroy je odšla iz sobe, sama pa sem bila še slabše volje kot prej. »In kaj naj bi počela ves ta čas?!« sem nejeverno vprašala dekle, ki je bila z mano v sobi, kot bi bila tega kriva. Prestrašeno se je zdrznila in si obraz pokrila z deko. Počasi sem legla, saj sem bila kar na enkrat neverjetno utrujena. Kmalu sem zaspala in začutila sem, kako me je nekdo pokril z deko. Čeprav v spanju, sem se zadovoljno nasmehnila. Sanjala sem nekaj prav nenavadnega. Sanjala sem o postavi… Vse bolj se je približevala majhni deklici. Spala je nasproti velike postelje z baldahinom. Prav neverjetno me je spominjala na mojo, v kateri sem spala, ko sem bila mlajša. Postava se je odpravila do dekletca in ga… O groza zabodla jo je! Sanjala sem naprej. Postava je deklico gledala, potem pa jo vzela in izginila v mrak. Takoj sem se zbudila. Sanje so bile grozne, a na nekaj so me spominjale… Nečemu so bile podobne… To so bile sanje v katerih je umrla Rielle! A tokrat so imele srugačne prizore… Bile so veliko bolj podrobne. Ali sem si te podrobnosti samo dopišljala? »Seamus? SEAMUS!« sem zaklicala. Čim prej sem mu hotela povedati za sanje. A šele takrat sem ugotovila, da je še vedno noč. Iz drugega konca sem zaslišala tih glas. »Zakaj si klicala svojega prijatelja Seamusa?« V tistem trenutku so se oblaki razmaknili in lunina mesečina, je osvetlila dekle, ki je ležalo na postelji, nasproti moje. »Emm… Kdo si?« sem previdno vprašala. »Clara,« mi je odgovorilo dekle. »Pa ti?« »Lane,« sem ji odgovorila. »No, zakaj si klicala Seamusa?« je Clara spet začela vrtati vame. »No, em…,« malo sem se obotavljala. Clari nisem hotela kar takoj povedati za sanje, saj je sploh nisem poznala! Namesto tega sem jo vprašala: »Kako veš, da je Seamus moj prijatelj?« »Ko si bila v umetni komi, je vsak dan hodil k tebi. Včasih se je celo zjokal. Zato sem sklepala…« Na sredi stavka je obmolknila, saj sem začela jokati. Če se je zjokal Seamus, je moralo biti res hudo. »Kaj pa je?« me je začudeno vprašala Clara. »Oprosti, ker sem silila vate. Vem, da ne bi…« Na sredi stavka sem jo prekinila. »Lahko ti povem…,« sem skoraj zašepetala. »Hotela sem mu povedati za… Za sanje.« »Sanje?!« se je začudila Clara. »Si imela nočno moro?« »No ja, tako nekako,« sem počasi začela. O Riellini smrti mi je bilo zelo težko govoriti. »Sanjala sem, kako je nekakšna… Nekakšna postava ubila mojo sestrico.« V oči so mi privrele solze, a te sem odločno skrila pred Claro. Nisem hotela, da opazi mojo žalost in strah. »Pa, pa tvoja sestrica ni umrla, saj to ni res?« je preplašeno vprašala Clara. »No, ubistvu... Je,« sem tiho rekla in oči so mi napolnile solze. Zdaj jih nisem več skrivala. Nisem se sramovala svoje nemoči. »Žal mi je zate...,« je čez nekaj dolgih minut šepnila Clara. »Nisi edina...« »Ka, kako to misiš?« sem jo začudeno vprašala. »Meni je postava ubila... brata... brata dvojčka,« je počasi rekla Clara in tudi ona je izbruhnila v jok. »Oh, Clara, tako mi je žal zate,« sem jo poskušala nekoliko potolažiti. »Nisem vedela...« Clara je za trenutek nehala jokati. »Saj, saj ni umrl samo moj brat Clemen. Umrla sta tudi moja... Starša. Tudi njiju je ubila postava, ko sta jo iskala, da bi jo ubila...« Zdaj je Clara šele zajokala. Poskušala sem jo potolažiti, a raje sem hitro odnehala, saj sem jo še bolj vznemirila. »Tudi meni sta poleg sestrice umrla starša,« sem počasi rekla. Clara je svoj mili obraz zasukala k meni. »Tudi njiju je ubila postava...,« sem nadaljevala. Zdelo se je, da imava s Claro v tem trenutku enako željo-obe sva želeli ubiti postavo. »Koliko si sploh stara?« sem jo vprašala po nekaj mučnih trenutkih. »13,« je odgovorila. »Kdaj pa... Kdaj pa ti je umrl brat?« sem jo tiho vprašala. »Ko sem bila stara 5 let. Starša pa sta mi umrla pri 9.« Clara se je močno trudila, da nebi zajokala. »Ampak, kje sploh živiš, pri kakšnem stricu?« sem še naprej vrtala vanjo. Odkimala mi je. »Zdaj živim v sirotišnici.« Nekaj časa sva bili tiho. Morilo me je še eno vprašanje. »Zakaj pa sploh si v bolnici?« sem jo končno vprašala. Clara se je nekaj časa obotavljala. Videti je bilo, da ne ve, ali mi lahko zaupa. Nazadnje je le odprla usta. »Sem so me poslali, ker... Rezala sem se. Vem, da se ne bi smela, a ne morem pomagati! A zdi se mi... Enostavno mi ni usojeno živeti!« Clara se je kar naenkrat tako razburila, da mi je bilo žal, ker sem jo to sploh vprašala. »Razumem te,« sem ji rekla. Res sem še predobro vedela kako je to. Sploh pa, kako je, če nimaš nikogar, ki bi mu bilo mar zate... Če nimaš nikogar, ki bi mu lahko zaupal svoje skrbi... Preden sem spoznala Seamusa, sem se rezala tudi jaz, a ker sem se skrivala v jami, tega tako ali tako nihče ni videl. Zato me tudi nihče ni poslal v bolnico. Clara se je nekoliko pomirila. Obrnila se je k meni. Nasmehnila se mi je in za trenutek je med nama poblisknila iskrica. Iskrica sreče, ljubezni in zaupanja.


Upam, da vam je bil ta del vsaj malo všeč! Če vam je bil, prosim lajkajte:heart: in komentirajte. Če pa želite biti obveščeni o tem, kdaj pride nov del, se lahko naročite name!

Mejte se lepo še naprej, pa uživajte počitnice!:sunglasses:

Ly,
NG