*b*SLUTNJE*b**i1.del*i*
Ravno se vračam od sodelavke, ki sem ji nesla sveže pečeni kolač na debelo posut s sladkorjem za rojstni dan. Verjetno bi ji ga lahko dala v službi ampak nekako se mi zdi, da bi ga prej pojedla sama, ker bi bila jezna zaradi kakšnega telefonskega klica. Poleg tega pa imam tako ali tako za pogledati nekaj novic na zalogo, ja samo pazit moram, da bom kričala nase in ne bom v navalu kakšnega močnega čustva klicala mami. Tedaj pa se mi zazdi, da sem s kotičkom očesa zaznala v črno odeto figuro, stresem z glavo definitivno se mi blede, čeprav to ni dobro mogoče bi morala k zdravniku, da mi preveri vid. Drugače bom končala… NE! Prekinem tok svojih misli, bil je v črno oblečen človek, črna je zdaj moderna, ja to je in nič drugega.
Naslednji dan sedim za mizo in ravnokar razlagam tipu na nasprotni strani žice, da pač ne moremo priti takoj in, da smo tu večinoma samo ljudje in preprosto pač ne moremo. Da ne gre in, da me prav malo briga, da bi lahko poklical druge, če ve, da smo mi edini in naj neha bluziti. Ker je vztrajen mu hočem naložiti nekaj krepkih, ko pa čez okno opazim temačno figuro, ki prst upira direktno vame.
Zdrznem se in pogledam sodelavko, ki pa odsotno tipka na računalnik, nočem, da me pograbi vseobsegajoči strah zato javknem: ,,Vidiš to!,,
Moj glas jo zbudi iz njene zone in usmeri svoj vedno zdolgočaseni pogled v smer mojega pogleda in reče: ,,More biti kakšen kupec, ki očitno hoče tebe. Govori z njim.,,
Vanjo usmerim svoj zgroženi pogled ona pa nadaljuje, tokrat s pogledom usmerjenim v računalnik: ,,Če ti bo težil ga samo naderi, to obvladaš, poleg tega imam svoje metode.,,
Več kot očitno mi ne bo pomagala zato globoko vdihnem in preklinjam pritlično lego pisarne in to, da imam obute salonarje. Naj mi še tako govorijo o mojem talentu za kričanje vem, da je zdaj izpuhtel, vem, da se bom zdaj zdaj sesula v nekoristno pomilovanja vredno dekletce iz osnovne šole. V črno oblečena figura pa je nehala s prstom kazati name, verjetno ve, da sem sprijaznjena z usodo, z tem, da mi je strah ohromil vse celo do zadnjega konca mojih živordečih las. Oči usmerim proti temni globočini, kjer naj bi se skrival obraz, ko opazim konce slepečih zlatih las.
,,Jernej?,, izdavim, potem, ko mi kolena že klecnejo. Na srečo me ujame preden bi strgala svoje najlonke in pri tem mu z obraza pade kapuca in moram parkrat zamežikati, kar mi prepreči, da bi moj oklep iz okamnelega strahu eksplodiral v gorečo jezo. ,,Ember! Končno sem te dobil, nočeš vedeti, kako zaposlena si bila zadnje dni.,, veselo govori, kot da ne bi za mano hodil oblečen, kot nek morilec.
Res je da sem zadnje čase bolj posrkana v čustva ampak kar je preveč je preveč.
,,Se ti meša, da me tako strašiš, skoraj sem padla skupaj Jernej! In zdaj, zdaj sem jezna in, a ti sploh veš kako naporno je to?,, zavpijem, v njegovo faco.
,,Ember, Ember nisem jaz kriv, če imajo eni ideje o obujanju tradicionalnosti, na žalost sem osamljen v nasprotovanju.,,
O čem pa zdaj govori, pomislim in jezno nadaljujem: ,,To je samo zafrkavanje in strašenje, kaj, kaj sploh misliš, jaz, ,,
Čutim, da mi jeza že megli ostale majhne otočke razuma in najraje bi si začela pulit lase, če mi ne bi bilo škoda frizure.
:anger_right::anger_right::anger_right::anger_right::anger_right::anger_right::anger_right::anger_right::anger_right::anger_right::anger_right::anger_right::anger_right::anger_right::anger_right::anger_right::anger_right::anger_right::anger_right::anger_right::anger_right::anger_right::anger_right::anger_right::anger_right::anger_right::anger_right::anger_right::anger_right::anger_right::anger_right::anger_right:
Upam, da vam je bila zgodba všeč, konstruktivna kritika pa je tudi dobrodošla.:sparkling_heart: