SLUTNJE*2.del*
Čez celo nevihto pa zaslišim glas: ,, torej povabiti sem te hotel, ker saj veš ampak to mora biti nekaj uradno, ker kot sem rekel..,, Jernej povabil mene, mene!
,,Kaj?,, uspem izdaviti in upam, da moja lica niso dobila barve mojih las, pa koga slepim stavim, da sem že čisto rdeča od jeze.
,, Na srečanje V.I.P., saj poznaš. ,, reče in pogleda vstran.
Jaz pa zmajem z glavo, ne morem iti na njegovo trapasto srečanje, ker ne spadam tja.
Jaz ne, Jernej zna biti tako naiven včasih, jeza mi splahni, kar mi omogoči, da končno umirim tresoč glas: ,,Saj veš, da me ne marajo. Pred faco mi bodo spet moleli otroke in se smejali, ko bom padla v trans. Sploh ne veš kako zoprno je, ker nima nobene logike, kar se mi pokaže. ,,
Vem, da je zaskrbljen, kot vedno in, da se hoče iti princa na belem konju zato nadaljujem: ,, In če se boš vmešal se bodo spravili še nate, pa naj se ti lasje še tako svetijo. Ampak lepo od tebe, da si me povabil.,,
Popravim svojo držo in se nasmehnem, ko mu obrnem hrbet. V pisarni se popolnoma predam klicem in kričim še bolj tako, da me na koncu dneva peče grlo. Doma sedim na naslonjaču in pijem očijev blagodejni zeliščni čaj, ter ne mislim na to, kako se V.I.P.ovci vrtijo v eno izmed kol, ki te vsega potegne vase. Oči je včasih razlagal o njih ampak ne preveč pogosto, menda znajo biti prav pošastne. Tako, kot jaz, ko kaj nagaja, ampak kaj naj pomislim. Noben me ne bo jemal resno, učitelji me niso jemali resno, ko sem jim razlagala, da me zafrkavajo in tudi moje umirjene mame niso jemali resno. Kaj šele v srednji šoli, šele ko so prevrnili kislino na moje bleščeče srebrne lase in sem kričala od strahu, ko sem enemu, ki je nekaj pripomnil, čez mami primazala izredno nedamski udarec in vihar žaljivk, potem pa so se nenadoma zresnili, potem pa jim je bilo končno mar. stavim, da če bi me razneslo že prvič bi nekaj ukrenili, če ne drugega bi me vsaj vtaknili, kot neko grožnjo stran od njih. Ampak Jernej tega ne ve, saj ne more vedeti, utrujeno zaprem oči.
Naslednji dan me med urejanjem zapiskov zmoti glas: ,,Karkoli si že naredila temu kupcu, ni bilo dovolj še zmeraj je tam.,, Moja glava takoj trzne in ozrem se v smer njenega pogleda in ga opazim.
,,Tokrat brez kultistične navlake?,, vprašam in sem vesela, ker sem začudena, kar mi preprečuje naval kakršnihkoli čustev.
,,No ja, imaš čas iti na čaj? Kot povračilo za včerajšnje spravljanje v strah?,, vpraša in jaz se nasmehnem, hvala bogu, da ima lase pod kapo.
,,Seveda zdaj pa me prosim ne čakaj več tu, ,, še preden, bi to razumel narobe dodam: ,, moj ugled za preganjanje ljudi, mi bo upadel.,,

Vse stvari niso tako kot se zdijo, med nekaterimi bitji je nekaj slabe krvi, le zakaj?
Upam, da vam je bila zgodba všeč, konstruktivna kritika pa je tudi dobrodošla.