"KAJ?!" Je zavpila Emmy. Potem sta samo zrla drug v drugega. Emmy vsa ospula, on pa režoč kot, da je nekaj povsem normalnega, da najdeš svojo sestro po desetih letih. "Ampak..." Je jecljala Emmy. Vsi so mislili, da so njenega brata po izključitvi iz šole vrgli v poboljševalnico od tam pa naj bi pobegnil ter se utopil. "Nič se ne čudi glede na govorice. Sploh ni bilo tako. Pobegnil sem iz šole, ko sem ugotovil, da sem mag saj sem vedel, da bi se nekontrolirano spreminjal ter s tem zbujal pozornost. Pa tudi Charlia bi težko pustil samega doma brez, da bi ga starši opazili. Zato sem se teleportiral sem. Kmalu zatem so najini starši začeli širiti te govorice...Ja, Emmy najini starši. Verjetno zdaj po časopisu pravijo, da se ti je zmešalo in, da si se vrgla v prepad. Emmy ni vedela kaj naj si misli. Njuni lastni starši so ju izdali. A je hitro zbrala misli. "Koliko magov je tu okoli?" "Ne vem točno. Gotovo vsaj kakšnih deset" Za njima se zaslišal stok. "SMITH!" Je zavpila Emmy ter stekla k njemu. Njen prijatelj je ležal ter utrujeno gledal v njo. "Emmy... Žal mi je a prepozno je" "NE!" Je obupano zavpila Emmy. A imel je prav. Zmajček je prav počasi zapiral oči. Ko so se končno zaprle je Emmy še vedno samo sedela tam kot prej. Zraven nje je čepel brat ter Charlie, njegov ledeni lev. Ko je Charlie opazil to žalost se je prerinil med nogami Emmy do Smitha okoli katerega se je začel vrtinčiti dim. Charlie se je prebil skozi dimno steno ter se zravnal in zaprl oči. V enem trenutku se je začel modri dim vrteti še okoli njega. Kmalu se je v zraku nabrala kepa modre snovi, ki je nato butnila v Smitha. Ta je sunkovito odprl oči. Emmy se je vrgla okoli njegovega luskastega vratu ter ga močno objela. Charlie se je postavil poleg svojega lastnika ter ju gledal. Čez nekaj časa se je Emmy zravnala ter ju pogledala. "Saj res, pozabila sem vprašati kako ti je ime" Za trenutek je pomišljal nato pa rekel "Kliči me Will"