*i*Xander*i*
Kje se je moja mati spomnila mojega imena, se sprašujem medtem ko ga moji bodoči prijatelji poskušajo izgovoriti. Na koncu avtobusa sedimo in se pogovarjamo. Trenutno se poskušajo spomniti vzdevek zame. Zaenkrat precej neuspešno.
“Matic kaj pa samo X?” vpraša eden.
“Meh to je preveč dolgočasno,” zdolgočaseno odgovori Matic. Podrobneje si jih ogledam. Skupaj nas je šest. Vsi so noro čedni, bi rekla moja babica. Zraven bi pripomnila vrjetno, da sem jaz še najbolj, pa čeprav bi ugovarjal, tudi mrtva ne bi spremenila mnenja.
“Kaj pa Edi?” vpraša Simon.
“Ne,” siknem. Ta vzdevek me spomni na nekaj neprijatnege.
Ves razdražen nadaljujem:”Lahko me kličete Xan.”
“Xan? Všeč mi je,” komentira Matic.
“Lepo,” dodam in nadaljujemo debato o dekletih. “Poglej tisto blond tam spredaj,” se nasmehne Andrej. Pogledam in dih mi zastane. Lepotica. Izgleda mlajša, vendar je lepotica. Zdi se mi nekam znana, vendar se ne morem spomniti iz kje. Ignoriram ostale in nekaj časa strmim vanjo. Pogovarja se z nekim drugim dekletom, ki sedi zraven in je ne vidim v obraz. Navdušeno se hihitata. Lepotica se nasmehne na široko in takrat prepoznam kdo je.
“To ne more biti res” zašepetam in vsi se obrnejo.
“Kaj ne more biti res?” me motrijo. Odtrgam pogled iz nje in se nasmehnem.
“Ah nič,” odgovorim in v trenutku pozabijo, da sem kaj rekel. Še enkrat pogledam proti stari znanki. V oči mi blisknejo spomini iz otroštva. Premišljujem kako se je lahko ONA znašla tu. S svojimi mislimi zaključiva debato, ko prideva do rešitve, da haluciniram in verjetno to sploh ni ona.
“Ej Xan, poglej tisto punco, ki sedi nasproti,” navdušeno reče Matic. Pogledam v smer, ki jo kaže. Dve dekleti, izgledata kot prijateljici se pogovarjata. Na njiju ne vidim ničesar, kar bi me privlačilo. Zavijem z očmi in pripomnim:”Tebi so čisto vse lepe.” Spredaj se moja sestra odkašljam in zavem se, da tega ne bi smel reč. Matic me gleda s potrtim obrazom:”Imam vsaj boljši okus.” Ker se ne želim prepirati samo odgovorim:”Jap, glede tega imaš prav.” Presenečeno me pogleda, moje predaje ni pričakoval.
“Mislim saj nimaš slabega okus… Nisem tako mislil,” zajecla. Zmagoslavno se zarežim in se mu opravičim. Njegov ego se v sekundi vrne. Ostali naju samo gledajo in se smejijo. “Dva butla,” v smehu pripomni Jaka.

Čeprav se mi že močno ne da več pogovarjati se o dekletih, vendar tile tipi ne bodo odnehali.
“Xander, zakaj si pa ti tako tih, ko se pogovarjamo o puncah? Je tisto dekle spredaj v resnici tvoja punca?” z zbadljivim glasom vpraša Andrej. Zavedem se, da je dekle pred mano to dobro slišalo in niti približno ne bo tiho. Obrne se in z niti kančkom prijaznosti sikne:”Andrejčič, veš zakaj te nikoli nobena ne bo marala?” Seveda se Andreju to zdi smešno.
“Ker si slep za vse ostalo, razen za lepoto,” nadaljuje. Andreja se to rahlo dotakne, zato se obrne k meni:”Am kako se obnaša tale punčara? Občutek imam, da se poznata.” Ko Lyra sliši, da ji je Andrej rekel punčara, se skoraj spremeni v pošast, zato namesto nje spregovorim jaz:”Poslušaj Andrej. To je Lyra, moja sestra in da te ne slišim še kdaj kaj takega reč.” Ostali napeto poslušajo pogovor. “In kdo s’ ti da m’ boš govoru ka’ nej deuam?” očitno tako razkurjen, da govori v naglasu, ugovarja. Lyra me pogleda z enim tistih pogledov, ki pomenijo naj odneham, da je ona v redu. Zavijem z očmi.
“Jaz sem nihče. Oprostite veličanstvo,” s smejočimi očmi odgovorim. Začudeno me pogleda in Simon mu pojasni:”Še nisi slišal za sarkazem stari?”
“Ne ti men stari,” sikne Andrej. Ves užaljen prekriža roke in gleda v strop.
“Okej,” se zasmejem.

Prispemo do meje. Zavzdihnem. Toliko stvari se je zgodilo, pa komaj smo do meje prišli. Ker jih imam poln kufer, si odpnem varnostni pas in se usedem poleg sestre. Veselo me pogleda in vse težave izpuhtijo.

-------
nate evo hope u like it. bom zeloooo vesela kkšnga komentarčka kak se vam zdi. sicer pa zdej je še bolj dolgčasss, aja pa če vas zanima izgled junakov sam napište:)
Baileyy