Livia
Končno prispemo. Končno. Z Elo sva se med potjo zelo dobro spoznali in dlje kot sva se pogovarjali bolj sem videla, kako se ujemava

“Čudovitooo,” začivkava v en glas ko vidiva kamp. Borovci vsepovsod mečejo svojo senco. Zagledam enega od reševalnih stolpov in se nasmehnem:”Tole bo moje.” Zamrmram sama pri sebi.
“Kaj?” me vpraša Zala, ki stoji zraven mene z zelo čudnim priglasim.
“Nič, nič. Pojdimo ostali so že odšli,” razigrano odgovorim. Počasi, ampak res počasi se odpravimo po kampu. Čudovito je. Tako se vlečemo, da pridemo do recepcije zelo prepozni. “Oh pozdravljeni,” z veseljem v glasu reče lastnik kampa. Na srečo nismo v težavah. “Ravno smo govorili po razporeditvah po mobilnih hiškah. Skupine po 4-6 se dajte,” samo spogledamo se in vemo kakšna skupina bo. Široko se nasmehnem:”Gospod Kostanjevec. Jaz, Elenor, Zala in Manca prosim.”
“Livia, kako sem tu rekel da me kličeš? Po imenu. Pa ja itak take skupine,” imena si zapiše na list. Poskušam si spomniti njegovega imena vendar ne gre. Matic, Miha, Matej? Nekaj takega.
Fant, ki je prišel s sestro pove šest imen za hiško. Spogleda se s sestro čemernega obraza. Njenega imena ni izrekel. Očitno sta si zelo blizu, jaz raje umrem kot bivam v hiški s svojim bratom. Gospod Kostanjevec dokonča skupine in nam razdeli ključe. “Namestite se ob enih se dobimo pri kantini,” nas odslovi. Poberemo svoje stvari in se odpravimo proti hiškam.
—------
Po dobrih petih minutah hoje prispemo do hiške v kateri bomo stanovale. Elenor iz žepa vzame ključ in ga vstavi v ključavnico. Zavrti ga in vrata se odklenejo. Sezujemo si čevlje in vstopimo. Notranjost deluje domača. Imamo dve spalnici s dvema poteljema, dve majhni kopalnici, kuhinjo in dnevno. Zadrgetam od navdušenja. Sanjsko poletje, brez staršev, brez skrbi, samo jaz prijatelji, morje in najboljše od vsega reševanje.
V nostranjost zvelečemo pritljago in jo razpakiramo. Z Elenor si prilastiva sobo na desni ki ima lepši razgled. Ko končno končamo poiščem telefon in ga prižgem. Številke ki kažejo uro me presenetijo. To dojamejo še ostale in hitro se zbašemo ven. V japankah-kolikor hitro se da, zdrvimo po poti do kantine. Ko prisopihamo nas Kostanjevec gleda z začudenim obrazom. Uspelo nam je nekako priti pred vsemi ostalimi. Ponovno pogledam na telefon in tokrat ura kaže 12.59. Odleže nam. “Kaj dekleta kako smo?” nas z veselim glasom vpraša. Spomnim se, da Elenor še ne pozna Kostanjeveca zato ju predstavim. “Kostanjevec je od Zaline družine prijatelj, zato nam je uredil službe tu,” ji šepnem. Ona se namuzne.
“Ej Liv ne skrbi tudi jaz ga že poznam,” mi odgovori. Počasi prispejo še ostali. Očitno tudi rahlo premočeni od šprintanja čez kamp. Ko se vsi zberemo Kostanjevec zviša jakost svojega glasu. “Otroci, tako. Zdaj ko ste se odpakirali vas čakajo navodila in urniki,” malodane zagodrnja. Kostanjevec nikoli ni maral urnikov sploh pa ne navodil. Razdeli nam jih in preberem svoje papirje. Vse je super, dokler ne zagledam razporeditve reševalnih stolpov. Na moji levi je Elenor na moji desni pa ime, ki ga ne prepoznam iz tečaja. Xander. Lahko bi bilo slabše. Danes popoldne že delam zato se z Elenor odpraviva v kantino na malico. Naša izmena se začne že ob dveh.