Pisalnica
Livia
Končno prispemo. Končno. Z Elo sva se med potjo zelo dobro spoznali in dlje kot sva se pogovarjali bolj sem videla, kako se ujemava
“Čudovitooo,” začivkava v en glas ko vidiva kamp. Borovci vsepovsod mečejo svojo senco. Zagledam enega od reševalnih stolpov in se nasmehnem:”Tole bo moje.” Zamrmram sama pri sebi.
“Kaj?” me vpraša Zala, ki stoji zraven mene z zelo čudnim priglasim.
“Nič, nič. Pojdimo ostali so že odšli,” razigrano odgovorim. Počasi, ampak res počasi se odpravimo po kampu. Čudovito je. Tako se vlečemo, da pridemo do recepcije zelo prepozni. “Oh pozdravljeni,” z veseljem v glasu reče lastnik kampa. Na srečo nismo v težavah. “Ravno smo govorili po razporeditvah po mobilnih hiškah. Skupine po 4-6 se dajte,” samo spogledamo se in vemo kakšna skupina bo. Široko se nasmehnem:”Gospod Kostanjevec. Jaz, Elenor, Zala in Manca prosim.”
“Livia, kako sem tu rekel da me kličeš? Po imenu. Pa ja itak take skupine,” imena si zapiše na list. Poskušam si spomniti njegovega imena vendar ne gre. Matic, Miha, Matej? Nekaj takega.
Fant, ki je prišel s sestro pove šest imen za hiško. Spogleda se s sestro čemernega obraza. Njenega imena ni izrekel. Očitno sta si zelo blizu, jaz raje umrem kot bivam v hiški s svojim bratom. Gospod Kostanjevec dokonča skupine in nam razdeli ključe. “Namestite se ob enih se dobimo pri kantini,” nas odslovi. Poberemo svoje stvari in se odpravimo proti hiškam.
—------
Po dobrih petih minutah hoje prispemo do hiške v kateri bomo stanovale. Elenor iz žepa vzame ključ in ga vstavi v ključavnico. Zavrti ga in vrata se odklenejo. Sezujemo si čevlje in vstopimo. Notranjost deluje domača. Imamo dve spalnici s dvema poteljema, dve majhni kopalnici, kuhinjo in dnevno. Zadrgetam od navdušenja. Sanjsko poletje, brez staršev, brez skrbi, samo jaz prijatelji, morje in najboljše od vsega reševanje.
V nostranjost zvelečemo pritljago in jo razpakiramo. Z Elenor si prilastiva sobo na desni ki ima lepši razgled. Ko končno končamo poiščem telefon in ga prižgem. Številke ki kažejo uro me presenetijo. To dojamejo še ostale in hitro se zbašemo ven. V japankah-kolikor hitro se da, zdrvimo po poti do kantine. Ko prisopihamo nas Kostanjevec gleda z začudenim obrazom. Uspelo nam je nekako priti pred vsemi ostalimi. Ponovno pogledam na telefon in tokrat ura kaže 12.59. Odleže nam. “Kaj dekleta kako smo?” nas z veselim glasom vpraša. Spomnim se, da Elenor še ne pozna Kostanjeveca zato ju predstavim. “Kostanjevec je od Zaline družine prijatelj, zato nam je uredil službe tu,” ji šepnem. Ona se namuzne.
“Ej Liv ne skrbi tudi jaz ga že poznam,” mi odgovori. Počasi prispejo še ostali. Očitno tudi rahlo premočeni od šprintanja čez kamp. Ko se vsi zberemo Kostanjevec zviša jakost svojega glasu. “Otroci, tako. Zdaj ko ste se odpakirali vas čakajo navodila in urniki,” malodane zagodrnja. Kostanjevec nikoli ni maral urnikov sploh pa ne navodil. Razdeli nam jih in preberem svoje papirje. Vse je super, dokler ne zagledam razporeditve reševalnih stolpov. Na moji levi je Elenor na moji desni pa ime, ki ga ne prepoznam iz tečaja. Xander. Lahko bi bilo slabše. Danes popoldne že delam zato se z Elenor odpraviva v kantino na malico. Naša izmena se začne že ob dveh.
Končno prispemo. Končno. Z Elo sva se med potjo zelo dobro spoznali in dlje kot sva se pogovarjali bolj sem videla, kako se ujemava
“Čudovitooo,” začivkava v en glas ko vidiva kamp. Borovci vsepovsod mečejo svojo senco. Zagledam enega od reševalnih stolpov in se nasmehnem:”Tole bo moje.” Zamrmram sama pri sebi.
“Kaj?” me vpraša Zala, ki stoji zraven mene z zelo čudnim priglasim.
“Nič, nič. Pojdimo ostali so že odšli,” razigrano odgovorim. Počasi, ampak res počasi se odpravimo po kampu. Čudovito je. Tako se vlečemo, da pridemo do recepcije zelo prepozni. “Oh pozdravljeni,” z veseljem v glasu reče lastnik kampa. Na srečo nismo v težavah. “Ravno smo govorili po razporeditvah po mobilnih hiškah. Skupine po 4-6 se dajte,” samo spogledamo se in vemo kakšna skupina bo. Široko se nasmehnem:”Gospod Kostanjevec. Jaz, Elenor, Zala in Manca prosim.”
“Livia, kako sem tu rekel da me kličeš? Po imenu. Pa ja itak take skupine,” imena si zapiše na list. Poskušam si spomniti njegovega imena vendar ne gre. Matic, Miha, Matej? Nekaj takega.
Fant, ki je prišel s sestro pove šest imen za hiško. Spogleda se s sestro čemernega obraza. Njenega imena ni izrekel. Očitno sta si zelo blizu, jaz raje umrem kot bivam v hiški s svojim bratom. Gospod Kostanjevec dokonča skupine in nam razdeli ključe. “Namestite se ob enih se dobimo pri kantini,” nas odslovi. Poberemo svoje stvari in se odpravimo proti hiškam.
—------
Po dobrih petih minutah hoje prispemo do hiške v kateri bomo stanovale. Elenor iz žepa vzame ključ in ga vstavi v ključavnico. Zavrti ga in vrata se odklenejo. Sezujemo si čevlje in vstopimo. Notranjost deluje domača. Imamo dve spalnici s dvema poteljema, dve majhni kopalnici, kuhinjo in dnevno. Zadrgetam od navdušenja. Sanjsko poletje, brez staršev, brez skrbi, samo jaz prijatelji, morje in najboljše od vsega reševanje.
V nostranjost zvelečemo pritljago in jo razpakiramo. Z Elenor si prilastiva sobo na desni ki ima lepši razgled. Ko končno končamo poiščem telefon in ga prižgem. Številke ki kažejo uro me presenetijo. To dojamejo še ostale in hitro se zbašemo ven. V japankah-kolikor hitro se da, zdrvimo po poti do kantine. Ko prisopihamo nas Kostanjevec gleda z začudenim obrazom. Uspelo nam je nekako priti pred vsemi ostalimi. Ponovno pogledam na telefon in tokrat ura kaže 12.59. Odleže nam. “Kaj dekleta kako smo?” nas z veselim glasom vpraša. Spomnim se, da Elenor še ne pozna Kostanjeveca zato ju predstavim. “Kostanjevec je od Zaline družine prijatelj, zato nam je uredil službe tu,” ji šepnem. Ona se namuzne.
“Ej Liv ne skrbi tudi jaz ga že poznam,” mi odgovori. Počasi prispejo še ostali. Očitno tudi rahlo premočeni od šprintanja čez kamp. Ko se vsi zberemo Kostanjevec zviša jakost svojega glasu. “Otroci, tako. Zdaj ko ste se odpakirali vas čakajo navodila in urniki,” malodane zagodrnja. Kostanjevec nikoli ni maral urnikov sploh pa ne navodil. Razdeli nam jih in preberem svoje papirje. Vse je super, dokler ne zagledam razporeditve reševalnih stolpov. Na moji levi je Elenor na moji desni pa ime, ki ga ne prepoznam iz tečaja. Xander. Lahko bi bilo slabše. Danes popoldne že delam zato se z Elenor odpraviva v kantino na malico. Naša izmena se začne že ob dveh.
Moj odgovor:
volkulca
potrebuje pomoč ali nasvet v
Svetovalnica
osamljenost?
hej!
sem trinajst letnica in vem da se marsi gdo kdaj počuti osamljeno ter da imajo tudi drugi podobne probleme.
pri meni v družini ter šoli ni ravno "lepo".
trudim se izboljšati kot oseba ločiti zasebni svet in družbeni svet se pravi dom od zunanjoosti.probavam ne omenjat simpatije,družinskih problemov...
enostavno se nikoli nisem smela razkriti do konca.
trudim se ne biti nesramna "kača".že okoli leto sem res do ušes zajubljena in simpatija to ve.probavam mu ne tečnarit in to sem pogumnejše dekle ki si upa pristopiti do osebe.a moji pogledi nanj postajajo vse bolj boleči dolgi in usmiljeni,saj se zavedam da ga nikoli nebom zares imela ne kot prijatelja ne kot kaj več.
v družbi se trudim ostati ter imeti prijatelje a vse postaja boleče saj v malih stvareh opažam da nebom nikoli del njih.imam prijatelja ,ki je ves čas nasilen (po telesu imam tudi nekaj modric..),nikoli me ne počakajo po končani uri ne opazijo da me ni bilo v šolo... tako kot to počejo med sabo.
zadnjih par dni je bila ena prijateljica iz družbe tudi direktna zakar ji nemoram zamerit.pred vsemi mi je rekla da svoji simpatiji nebom nikoli všeč saj me niti ne opazi.(ker se je to da sem vanj razvedlo po šoli)-)danes pri pouku je prijateljica edela zraven mene drugo dekle je bilo eno "tistih punc" v največji tišini sta se naglas začeli pogoarjati o moji simpatiji in meni češ da je enkrat rekel da nikoli nebi bil z mano ker sem grda in tečna.poudarile so da enako mislijo tudi same.
s tem da simpatija ne čuti enako sem se že sprijaznila enostavno azumem ter nemorem poagati.a direktnost sošolk me je prizadela bolj kot bi si dovolila.boli me obnašanje "družbe".ljudje po hodnikih šole me vedno zmerjajo.doma je vsakič težje.in enostavno so nekateri pretekli spomini ter travme ponovno prišli na površje.
se še kdo kdaj tako počuti?
kaj takrat narediš?
kako dojemaš te situacije?
kako se najdeš?
sem trinajst letnica in vem da se marsi gdo kdaj počuti osamljeno ter da imajo tudi drugi podobne probleme.
pri meni v družini ter šoli ni ravno "lepo".
trudim se izboljšati kot oseba ločiti zasebni svet in družbeni svet se pravi dom od zunanjoosti.probavam ne omenjat simpatije,družinskih problemov...
enostavno se nikoli nisem smela razkriti do konca.
trudim se ne biti nesramna "kača".že okoli leto sem res do ušes zajubljena in simpatija to ve.probavam mu ne tečnarit in to sem pogumnejše dekle ki si upa pristopiti do osebe.a moji pogledi nanj postajajo vse bolj boleči dolgi in usmiljeni,saj se zavedam da ga nikoli nebom zares imela ne kot prijatelja ne kot kaj več.
v družbi se trudim ostati ter imeti prijatelje a vse postaja boleče saj v malih stvareh opažam da nebom nikoli del njih.imam prijatelja ,ki je ves čas nasilen (po telesu imam tudi nekaj modric..),nikoli me ne počakajo po končani uri ne opazijo da me ni bilo v šolo... tako kot to počejo med sabo.
zadnjih par dni je bila ena prijateljica iz družbe tudi direktna zakar ji nemoram zamerit.pred vsemi mi je rekla da svoji simpatiji nebom nikoli všeč saj me niti ne opazi.(ker se je to da sem vanj razvedlo po šoli)-)danes pri pouku je prijateljica edela zraven mene drugo dekle je bilo eno "tistih punc" v največji tišini sta se naglas začeli pogoarjati o moji simpatiji in meni češ da je enkrat rekel da nikoli nebi bil z mano ker sem grda in tečna.poudarile so da enako mislijo tudi same.
s tem da simpatija ne čuti enako sem se že sprijaznila enostavno azumem ter nemorem poagati.a direktnost sošolk me je prizadela bolj kot bi si dovolila.boli me obnašanje "družbe".ljudje po hodnikih šole me vedno zmerjajo.doma je vsakič težje.in enostavno so nekateri pretekli spomini ter travme ponovno prišli na površje.
se še kdo kdaj tako počuti?
kaj takrat narediš?
kako dojemaš te situacije?
kako se najdeš?
Obvestila
12.3.2026
NAPAČNO ZVEZAN MARČNI PIL
Žal se je v tiskarni, kjer se tiska Pil, tokrat malo zapletlo. Če ste med tistimi, ki so dobili »pokvarjen« Pil, pišite na revije@mladinska-knjiga.si ali pokličite na 080 12 05. Poslali vam bomo novega.
Uredništvo Pila
Vprašanje
Si naročen na Pil samo zaradi tekmovanja v Veseli šoli?
Ne tekmujem v Veseli šoli, jo pa preberem.
(54)
Vesela šola me ne zanima.
(85)
Nikako, zanima me celoten Pil in bi bil naročen tudi, če ne bi tekmoval.
(148)
Ja, naročen sem predvsem zaradi tekmovanja v Veseli šoli.
(55)
