Hojla, hojla! Tukaj je že naš 3. del moje zgodbe Ljubezen na plaži. Moram se zahvaliti vsem, ki zgodbo berete, jo komentirate in lajkate!!! To mi je res v veselje. Mislim tudi, da bodo zdaj deli izhajali pogosteje saj sem zdaj doma in imam več časa. No pa gremo kar k zgodbi.

Jutro je in odpravljam se na svoj prostor. Skale, morski zrak, mirna voda, vse tiho, rahli valovi, plaža... Vsega tega se zjutraj ne navadiš kar tako. Treba je uživati, šele potem dojameš kako lepo je. Že 4. dan smo na morju meni pa se neke velike sreče še zmeraj ni prikazalo. Skriva se nekje za vogalom in čaka na pravi trenutek. Usedem se na bolj ravne skale in začnem razmišljati. Spet. Kako lepo bi bilo, da bi spoznala fanta, skupaj bi lahko bila celo poletje, vsak dan... Bilo bi čarobno! To bi bilo tako. Smešno. Jaz, ki nikoli, ampak res nikoli nisem bila všeč nobenemu bi dobila fanta. Resnično čudno bi bilo. Ne samo, da bi bil všeč meni, tudi jaz bi mu morala biti všeč. Morala bi se ujeti, morala bi biti... Ne to je enostavno preveč. Nikoli ne bom dobila česa takšnega. Nikoli. To je enostavno nemogoče. A vseeno. Mogoče dobim samo kanček sreče in moje do zdaj dokaj bedne počitnice se bodo spremenile v popolne.
Iz transa me zbudi galeb, ki ravno pristane na sosednji skali. To so res čudne živali. Čeprav so na kakšne trenutke lepe. A vseeno so ptiči. Jaz pa nekako ne maram ptičev. Rada imam živali, a ptičev ne prenesem. Tako nadležni, čudni in smešni. Niso mi všeč. Potem mi zazvoni telefon. Spet Daisy. Ne vem kaj ji je, da mi sporočila pošilja tako zgodaj zjutraj. Sporoča mi:
"Hej! Vem, da sem ti pisala že predvčerajšnjim ampak moram ti povedati nekaj nujnega. Upam, da pogledaš. Torej. ......... Bila sem na zmenku. Vse se je zgodilo hitro. Bila sem v parku in potem pride mimo nek fant. Star toliko kot jaz. Usede se k meni na klop potem pa se začneva pogovarjati. Potem me vpraša, če bi šla na sladoled in sva šla. Potem mi je dal svojo telefonsko in spet se dobiva pojutrišnjem. A ni to kul? Kar naenkrat.
Kako pa kaj ti? Gre že kaj bolje v ljubezenski sreči? Se imaš lepo?"
To je noro. Moja najboljša prijateljica je bila na zmenku! Odgovorim ji:
"Bravo Daisy! REs sem vesela zate. Tebi gre vsekakor hitreje kot meni. Še vedno ni bilo popolnega. Drugače pa je tukaj lepo. Morski zrak je popoln in zjutraj so jutra prečudovita! Ti pa vsekakor sporočim kako bo, ko se bo kaj zgodilo. Č se bo. Nisem ravno prepričana, ad se to lahko zgodi. Tisoč stvari je, ki se morajo izpolniti in samo 1% možnosti je, da se to lahko zgodi. Ne vem no."
Odgovori: "Ahh. Ne delaj panike. Se bo že našlo kaj. Vedno se. Bodi optimistična. Tudi jaz sem mislila, da bo moje življenje polomija. Potem pa se je prikazal ta skrivnostni tipček in vse mi gre dobro. Ne skrbi! Če pa rabiš pomoč sem tukaj jaz! :) Zdaj pa moram iti. Se vidiva!"
Dobim njeno sporočilo potem se še jaz poslovim od nje potem pa telefon pospravim. Daisy me je pomirila. Vedno me. Dala mi je nov optimizem. Vse bo še v redu. Ne smem obupati. Sončni vzhod je čudovit! Pogledam na uro in je že 7.30. Odpravim se nazaj v stanovanje. Potem tako kot prejšnje dneve pojem zajtrk, se odpravim na plažo, potem sem na telefonu, berem knjigo, pogledam kakšen film, se sončim... Moji dnevi niso nekaj posebni.
Potem pa je ura 18.00 in spet grem na skale. Isti prostor kot vedno. Knjige nimam zraven. Opazujem morje, opazujem še zadnje sončne žarke, ki ga obsevajo. Nosim črno-belo črtasto oblekico, ki je edina v moji omari v kateri zgledam super. Čisto zame je narejena. Razmišljam o današnjem dnevu. Malo mi je dolgčas čez dan. Vsekakor rabim malo spremembe. Ne smem zapraviti časa, ki ga imam. Niti slučajno ne...
Potem pa pride on. Skače po skalah kot, da je v svoje svetu. Zdaj je od mene odaljen samo še kakšnih deset metrov in dobro ga vidim. Kot vkopana otrpnem kjer sem. To ni mogoče. To ne more biti fant, ki je ravnokar prišel mimo.

Upam, da vam je ta del bil všeč! Ne pozabite lajkati in komentirati.
Se vidimo naslednjič do takrat pa se lepo imejte in veliko se smejte!
lp p99