2. POGLAVJE: Pesem siren, 1. del
Isabel je korakala gor in dol po pločniku ob cesti Grace in si nekaj mrmrala v brado. Sedeli smo na avtobusni postaji in čakali na kak avtobus ali taksi, ki bi peljal v Midtown. Začelo je deževati. Zdelo se je, da vreme ni hotelo, da kam gremo. Pihalo je tako močno, da me je nekajkrat skoraj odpihnilo. Z Justinom sva nevihto skušala vsaj začasno ustaviti, a ni delovalo. Noben avto ni pripeljal mimo. Zdelo se je, da je bila cela cesta Grace prazna. Glavo sem naslonila na plastično steno avtobusne postaje in poslušala dež.
»Joshua, greš lahko pogledat, če je kje okrog kaka varna kavarna? Poudarek na varna, prosim,« sem prosila. Temnopolti fant je zavzdihnil, a pokimal.
»Skrajni čas je že, da najdemo prevoz,« je rekel in se začel spreminjati v orla. Samo nekaj vam priporočam: Nikoli ne glej, kako nekdo spremeni obliko. Kar obrne se ti želodec.
Joshua je odletel in nas pustil same. Isabel se je premočena vrnila s pločnika in se sesedla na klopco poleg Justina. Prepletla sta prste. Zajelo me je ljubosumje, a sem ga potlačila. Locke si je ogledoval svoj rapir, kot bi komaj čakal, da nekoga nabode nanj.
Joshua se je kmalu vrnil.
»V bližini je kavarna. Skoraj je prazna, nobenih sumljivih oseb ni,« je zasopel in se sesedel na klop. Justin je vstal. »Gremo. Prej ko bomo tam, prej se lahko spočijemo in počakamo na avtobus.«
Locke se je dvignil prvi. S sabo je potegnil še izčrpanega Joshua. Isabel je bila takoj za njima. Zavzdihnila sem in prav tako vstala. »Prav,« sem zamrmrala. Po dežju smo stekli do kavarne. Ko smo vstopili, je bilo tako toplo, da so se mi sončna očala zarosila. Sedli smo za mizo v kotu.
Justin se je živčno razgledoval.
»Nekaj tu… ni v redu.« Namrščil se je. Razgledala sem se po kavarni. Za drugo mizo v kotu je sedela gruča najstnic in se veselo pogovarjala. Za točilnim pultom je stala natakarica in brala revijo. Vse se je zdelo normalno.
»Meni se vse zdi normalno,« sem rekla. Locke je zavil z očmi.
»Držite roke na orožju. Justin ima prav. Tu je nekaj narobe,« je rekel in s temnimi očmi preletaval lokal. Opazila sem, da je na prstu vrtel svoj prstan. Joshua je nelagodno prekrižal roke na prsih.
»Strinjam se z Lockom,« je rekel.
»Želite kaj?« je vprašala prijazna natakarica, ki je prišla do nas. Isabel se je namrščila, ko je zagledala natakaričine oči; bile so enake, kot Isabeline.
»Hm…« Justin se je nenadoma zdel zmeden. »Zeliščni čaj?« Pogledal je Joshua in Locka. Joshua je skomignil. Locke je pokimal.
»Tri zeliščne čaje, torej. Kaj pa bosta vedve, dekleti?« Njen žareč bel nasmeh me je skoraj oslepil. Z Isabel sva se spogledali.
»Imava že svojo vodo,« sem rekla. Isabel je pokimala. Natakarica je bila videti rahlo užaljena, a je obdržala nasmeh.
»Sta prepričani?«
»Da,« je odločno zatrdila Isabel.
Natakarica je skomignila. »Prav. Videti ste premočeni? Želite naprej v salon?« je vprašala. Isabel je bila videti, kot da želi oporekati, a jo je prehitel Justin.
»Ja, želimo,« je rekel skoraj preveč navdušeno. Locke je pokimal. Natakarica je zažarela.
»Pridite!« nas je povabila. Justin je vstal in potegnil Isabel za sabo. Videti je bilo, da se je hotela upreti. Na koncu mu je pustila, da jo je odpeljal za natakarico. Locke in Joshua sta mu sledila. Meni pa ni preostalo drugega, kot da storim enako.
Natakarica nas je odpeljala v salon. V njem je mrgolelo prelepih deklet ob katerih sem se počutila kot pohojena mravlja. Bila so oblečena v svilene obleke različnih barv z naramnicami. Lepo počesane lase so imele spletene v različne frizure, vanje pa so imele vpletene cvetlice.
Vsi trije fantje so ostrmeli. Dekleta so se obrnila k njim. Njihove oči so bile povsem enake natakaričinim in Isabelinim, kar je pomenilo…
»Sirene,« sem zamrmrala.
Isabel me je zvlekla na stran. »Ja. In te lahko uročijo samo fante.«
»Kaj bova storili?« sem vprašala.
»Bojevati se ne moreva. Preveč jih je. Upajva, da je moj sirenski glas dovolj močan,« je rekla.
Isabel je korakala gor in dol po pločniku ob cesti Grace in si nekaj mrmrala v brado. Sedeli smo na avtobusni postaji in čakali na kak avtobus ali taksi, ki bi peljal v Midtown. Začelo je deževati. Zdelo se je, da vreme ni hotelo, da kam gremo. Pihalo je tako močno, da me je nekajkrat skoraj odpihnilo. Z Justinom sva nevihto skušala vsaj začasno ustaviti, a ni delovalo. Noben avto ni pripeljal mimo. Zdelo se je, da je bila cela cesta Grace prazna. Glavo sem naslonila na plastično steno avtobusne postaje in poslušala dež.
»Joshua, greš lahko pogledat, če je kje okrog kaka varna kavarna? Poudarek na varna, prosim,« sem prosila. Temnopolti fant je zavzdihnil, a pokimal.
»Skrajni čas je že, da najdemo prevoz,« je rekel in se začel spreminjati v orla. Samo nekaj vam priporočam: Nikoli ne glej, kako nekdo spremeni obliko. Kar obrne se ti želodec.
Joshua je odletel in nas pustil same. Isabel se je premočena vrnila s pločnika in se sesedla na klopco poleg Justina. Prepletla sta prste. Zajelo me je ljubosumje, a sem ga potlačila. Locke si je ogledoval svoj rapir, kot bi komaj čakal, da nekoga nabode nanj.
Joshua se je kmalu vrnil.
»V bližini je kavarna. Skoraj je prazna, nobenih sumljivih oseb ni,« je zasopel in se sesedel na klop. Justin je vstal. »Gremo. Prej ko bomo tam, prej se lahko spočijemo in počakamo na avtobus.«
Locke se je dvignil prvi. S sabo je potegnil še izčrpanega Joshua. Isabel je bila takoj za njima. Zavzdihnila sem in prav tako vstala. »Prav,« sem zamrmrala. Po dežju smo stekli do kavarne. Ko smo vstopili, je bilo tako toplo, da so se mi sončna očala zarosila. Sedli smo za mizo v kotu.
Justin se je živčno razgledoval.
»Nekaj tu… ni v redu.« Namrščil se je. Razgledala sem se po kavarni. Za drugo mizo v kotu je sedela gruča najstnic in se veselo pogovarjala. Za točilnim pultom je stala natakarica in brala revijo. Vse se je zdelo normalno.
»Meni se vse zdi normalno,« sem rekla. Locke je zavil z očmi.
»Držite roke na orožju. Justin ima prav. Tu je nekaj narobe,« je rekel in s temnimi očmi preletaval lokal. Opazila sem, da je na prstu vrtel svoj prstan. Joshua je nelagodno prekrižal roke na prsih.
»Strinjam se z Lockom,« je rekel.
»Želite kaj?« je vprašala prijazna natakarica, ki je prišla do nas. Isabel se je namrščila, ko je zagledala natakaričine oči; bile so enake, kot Isabeline.
»Hm…« Justin se je nenadoma zdel zmeden. »Zeliščni čaj?« Pogledal je Joshua in Locka. Joshua je skomignil. Locke je pokimal.
»Tri zeliščne čaje, torej. Kaj pa bosta vedve, dekleti?« Njen žareč bel nasmeh me je skoraj oslepil. Z Isabel sva se spogledali.
»Imava že svojo vodo,« sem rekla. Isabel je pokimala. Natakarica je bila videti rahlo užaljena, a je obdržala nasmeh.
»Sta prepričani?«
»Da,« je odločno zatrdila Isabel.
Natakarica je skomignila. »Prav. Videti ste premočeni? Želite naprej v salon?« je vprašala. Isabel je bila videti, kot da želi oporekati, a jo je prehitel Justin.
»Ja, želimo,« je rekel skoraj preveč navdušeno. Locke je pokimal. Natakarica je zažarela.
»Pridite!« nas je povabila. Justin je vstal in potegnil Isabel za sabo. Videti je bilo, da se je hotela upreti. Na koncu mu je pustila, da jo je odpeljal za natakarico. Locke in Joshua sta mu sledila. Meni pa ni preostalo drugega, kot da storim enako.
Natakarica nas je odpeljala v salon. V njem je mrgolelo prelepih deklet ob katerih sem se počutila kot pohojena mravlja. Bila so oblečena v svilene obleke različnih barv z naramnicami. Lepo počesane lase so imele spletene v različne frizure, vanje pa so imele vpletene cvetlice.
Vsi trije fantje so ostrmeli. Dekleta so se obrnila k njim. Njihove oči so bile povsem enake natakaričinim in Isabelinim, kar je pomenilo…
»Sirene,« sem zamrmrala.
Isabel me je zvlekla na stran. »Ja. In te lahko uročijo samo fante.«
»Kaj bova storili?« sem vprašala.
»Bojevati se ne moreva. Preveč jih je. Upajva, da je moj sirenski glas dovolj močan,« je rekla.
Odgovori:
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
fuuuul dobrrr:kissing_heart::kissing_heart::kissing_heart::kissing_heart:
1
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
Suuuper je, lovammm res :heart_eyes:
1
Leanne
Moj odgovor:
hvala
potrebuje pomoč ali nasvet v
Svetovalnica
skrivni bozicek
Hej!
Mi mamo v šoli zdej skrivnga božička in mam enga fanta ka mi je usec ampak nvm kva mu nej kupm. Darilo nej bi blo največ 7 eurov. Če bi mi lah ker fnt na pilu lah pomaga bi mi zlo pomagal al pa kkšna punca z podobnimi interesi.
Kaj rd dela:
- 3-d printa razne figurce
- všeč mu je zgodovina (pač vojna pa te zadeve)
- delat robote pa to
- robotika
- dokumentarci
Mi mamo v šoli zdej skrivnga božička in mam enga fanta ka mi je usec ampak nvm kva mu nej kupm. Darilo nej bi blo največ 7 eurov. Če bi mi lah ker fnt na pilu lah pomaga bi mi zlo pomagal al pa kkšna punca z podobnimi interesi.
Kaj rd dela:
- 3-d printa razne figurce
- všeč mu je zgodovina (pač vojna pa te zadeve)
- delat robote pa to
- robotika
- dokumentarci
Obvestila
1.9.2024
Veliki literarni natečaj "NAJST"
Sodelujte na natečaju "NAJST," ki ga najdete v rubriki FESTIVAL!
Dogodek je del programa bralne kulture, ki ga sofinancira Javna agencija za knjigo Republike Slovenije.
POIŠČI PILOVCA/KO
Pogosta vprašanja
POSVOJI ŠNOFIJA!
Priljubljene objave
Zadnji odgovori
ena moja sosolka pa je v bolnici:disappointed_relieved::sob:
omajgadddddd fullllllllll lepa slikaaaaaa:kissing_heart::kissing_heart::kissing_heart:
LO
iiiiiiiiiii jst tok lovam to tvojo kreativnostt ...