2. POGLAVJE: Pesem siren, 2. del


»Ti jih zamoti. Jaz bom Justina, Locka in Joshua pripravila do tega, da bodo šli z mano,« je rekla in izginila. Dekleta so že osvajala fante. Videla sem neko svetlolasko, ki je Locka odvlekla za sabo, in Isabel, ki se je trudila priti do z dekleti obkroženega Justina. Joshua se je zmedeno majal sem in tja, medtem, ko so ga sirene ovijale. Odločila sem se slediti svetlolaski in Locku. On bi znal najbolje pomagati.

Svetlolaska je osvajala Locka, poskušala ga je pripraviti do nasmeha. Kakor sem Locka poznala, to ni bilo lahko. Sledila sem jima. Sirena ga je odpeljala skozi hodnike z napisi Novi velnes. Kmalu smo se znašli v prazni sobi bazena. Vedela sem, kaj je sledilo. Sirena je hotela Locka utopiti. Seveda je.
Izvlekla sem meča. Skrila sem se za pezalno steno s katere je tekla voda.
»Vem, da si tam, Lacy. Pusti mi, da ga utopim. Te ni ravno en teden nazaj hotel ubiti?« me je s sladkim glasom vprašalo dekle.
»Ne bom ga zagovarjala. A vseeno ga potrebujem za to nalogo,« sem zarenčala. Sirena se je zasmejala.
»Nalogo?« je vprašala. »Lahko ostaneš tu in uživaš v lepoti in nežnosti. Tu ne sprejemamo le siren. Tudi maginje ste dobrodošle.«
Zdaj boste gotovo pomislili: Saj Lacy tega ne bi nikoli storila! No, nekaj vam moram priznati: najprej sem pomislila, da bi rekla ja. Zakaj pa ne? Sem imela kaj, za kar bi se bilo vredno boriti? Ne. Moj oče je umrl ko sem imela pet let. Deset let sem preživela v Vodu, kjer so z mano ravnali kot s smetjo. Me je kdo kdaj imel za nekoga pomembnega? Ne. Zakaj bi potem rekla ne?
Vseeno sem rekla ne. Misel na to, da bi Locke umrl že zdaj, me je glodala kot podgana.
»Ne.«
Sirena je bila videti presenečena. Potem se mi je spet nasmehnila. »Ne upiraj se. Kdo te je kdaj ljubil, Lacy? Nihče! Kdo je kdaj ljubil katerokoli izmed nas? Nihče! Samo izkoriščali so nas, nas imeli le za vir zabave! Ne bodi spet tisto naivno dekletce.« Sirena me je gledala s sočutjem. Oklevala sem. Strmela sem v svoja meča. Potem sem pogledala Locka, ki se je omamljen naslanjal na sirenino ramo. Nenadoma se mu je pogled zbristil. Sireno sem očitno zmedla dovolj, da je njen glas nehal delovati nanj. Odrinila ga je, da je padel in se šibko naslonil na enega od ležalnikov.
»Dvoboj,« sem rekla. »Če zmagam jaz, naju pustiš. Če zmagaš ti, lahko ubiješ Locka, če bom jaz preživela, se vam bom pridružila.« Besede so mi težko šle z jezika. Zvenela sem samozavestno in pogumno, a sem imela občutek, da so se mi kolena spremenila v žele.
»Lepa ponudba.« V sireninih rokah sta se pojavila dva meča, enaka mojima. »Sprejmem.«
Napadla je. Bila je hitra in spretna. Glede na to, da je nosila prusko* modro svileno obleko. V njenih laseh so bili vpleteni virginijski modri zvončki*. Bila je bosih nog. To! sem pomislila. Če bi jo lahko pohodila, bi jo morda lahko zamotila za dovolj dolgo, da bi midva z Lockom zbežala.
»Lezi,« je sirena ukazala Locku. Nazaj se je sesedel in ze zazrl v strop, kot bi bilo tam dekle njegovega življenja. Potem me je sirena napadla. Odbila me je v plezalno steno. Meča sem zapičila v plastiko, da ne bi padla v bazen, v katerem so se sedaj vile krvoločne vitice, ki so me hotele za kosilo.

Skočila sem nazaj na tla zraven dekleta.
»Priznam, že stoletja nisem videla nikogar, ki bi mi bil kos,« je rekla in odbila en moj meč, da je poletel in se zapičil v ležalnik, »a nisi dovolj dobra.«
Stekla sem nazaj in pobrala svoj meč. Sirena mi je odbila drugega. Poskusila sem se umakniti, a me je z glavičem meča zadela v nos. Slednjega mi je zalila kri. Locke je zastokal na tleh, kot bi bil že naveličan čakati, da se začne poljubljati s sireno.
»Veš,« je rekla, ko sem pobrala meča in si obisala kri, »da lahko postaneš nesmrtna, če se nam pridružiš? Dobila boš vse sposobnosti siren. Aloise ima še nekaj prostora, ker je bila trojica izgnana.«
Zajel me je nerazumljiv bes. Napadla sem. Sireno je spodneslo, moja jeza jo je presenetila. Odrinila sem jo in poletela je v ležalnik. Kos svilene obleke se je strgal. Razjarjeno me je pogledala.
»Ti pa res siliš v smrt! Prav! Dala ti jo bom!« Zamahnila je in enega od mečev odvrgla. Bila sem zmedena, dokler ni bilo prepozno. V tilnik mi je zletel kos kamenja in padla sem na obraz.
»Nevredna si življenja,« je siknila. Konica njenega meča je zarezala v moj vrat, a ne dovolj, da bi prišla do arterije. Sirena me je sovražno pogledala in odkorakala do Locka. Priklicala je napihljiv splav in Locka porinila vanj. Kljub bolečini v glavi sem vstala. Stekla sem, da bi jo prehitela, a sva obe hkrati pristale na splavu. In že smo bili na sredini bazena. Okrog rok in nog so se mi ovile vitice in me začele vleči proti robu splava. Otepala sem se kot nora. Sirena se je posmehnila.
»Umrl bo ne glede na tvojo magovsko moč,« je rekla. Locka je potegnila v objem. Zagela ga je poljubljati – si lahko zamislite? – in začela sta se bližati robu splava. Bila sem odločena, da bom rešila Locka. Osvobodila sem eno roko. Bilo je ravno dovolj, da sem z mečem presekala vitice in se povsem osvobodila. Sireno sem presekala napol – dobesedno. Zarezala sem skoznjo in z grozljivim krikom se je spremenila v oblak pare. Splav se je nagnil in Locke je padel name. Njegove ustnice so se po nesreči prilepile na moje.

Naslednjo sekundo sva bila v zraku. Locke se je očitno začel prebujati. Čez eno nanosekundo sva čofnila v vodo. Locka sem odrinila s sebe. Zaplavala sva, Locke me je osuplo gledal. Začutila sem eno od vitic, ki se mi je ovijala okrog nog. Hotela sem Locku zabrusiti kakšno sočno, a so me vitice potegnile pod gladino. Skušala sem se jih otresti. Spomnila sem se na splav. Poskušala sem doseči rob. Nisem mogla. Bazen je bil veliko globji in temnejši kot je izgledal navzven. Oči so me začele peči od klorirane vode in zaprla sem jih. Dih mi je ušel iz ust in moja pljuča so ostala brez zraka. Neumno sem odprla usta in vanje mi je stekla voda. Začela sem se dušiti. Zgrabila me je panika in vitice so me še hitreje vlekle dol, me pripravljene pojesti za svoje kosilo. Občutek sem imela, da so mi pljuča gorela. Sila, ki je nisem videla, me je potegnila nazaj gor. Vitice okrog mojih nog so popustile in poletela sem na kos tal okrog bazena. Sesedla sem se in začela izkašljevati vodo. Moja pljuča še vedno niso mogla pogoltniti zraka. Voda mi je tekla iz nosu. Čez nekaj trenutkov sem premočena na trebuhu ležala na tleh in dihala. Dihala. Zakaj, hudiča, nisem nikoli pomislila, kako pomemben je zrak?
»Niti besedice o tem,« me je posvaril Lockov glas.
»Ni problema,« sem odvrnila. Vstala sem. Zagledala sem premočenega Locka, ki je mrko vrtel svoj rapir. Ko so mu črni razmočeni lasje padli naprej na obraz, si nisem mogla kaj, da se mi ne bi zazdel lep. *i*Nehaj, Lacy,*i* sem se opomnila. *i*Če bi mu rekla, da je lep, bi ti odrezal glavo.*i*
»Danes si poljubil dve dekleti,« sem ga nejevoljno podražila. Zavzdihnil je in zavil s temnimi očmi.
»Poiščiva ostale.«

*zelena*☆ ☆ ☆*zelena*

*prusko modra: https://5.imimg.com/data5/ECOM/Default/2023/3/UB/LO/LS/85504720/img-7518-500x500.jpg
*virginijski zvončki: https://gardenerspath.com/wp-content/uploads/2023/04/How-to-Grow-and-Care-for-Virgina-Bluebells-Mertensia-virginica-Featured-2.jpg