Pisalnica
Sreda, 30.8.2023
Dragi dnevnik,
Minili so dnevi od najinega srečanja s Laro v parku. Čeprav sem se počutila precej nesrečno zaradi prekinitve najinega prijateljstva, sem se trudila ostati pozitivna. Mark mi je bil v veliko pomoč v teh težkih trenutkih.
Kmalu zatem, ko sem se srečala s Laro, sem prejela sporočilo od Marka, da ne bo mogel priti obljubljen dan. Zavedela sem se, da živi v sosednji državi in da so takšne stvari včasih težko izvedljive. Kljub temu me je obvestilo potrlo, saj sem upala, da bova imela priložnost, da se pogovoriva v živo.
Ker Marka ni bilo, sem se odločila, da se bom sprehodila po parku sama. Opazovala sem sončni zahod in razmišljala o vsem, kar se je zgodilo v zadnjih dneh. Zavedala sem se, da so prijateljstva dragocena in da je včasih potrebno preseči ovire, da bi jih ohranili.
Ko sem se sprehajala po poti, sem opazila nekaj pisanih listkov na tleh. Približala sem se in opazila, da so to sporočila, napisana na majhnih listkih. Vsak listek je vseboval spodbudne besede in lepe misli. Bil je kot nekakšen projekt, ki je ljudem prinašal nasmeh na obraz.
Ob tem sem se spomnila na Marka in na vse njegove spodbudne besede. Kljub temu, da ni mogel priti, je našel način, kako mi izraziti svojo podporo. Bila sem hvaležna za prijatelja, ki me spodbuja in je ob meni, tudi če fizično ni prisoten.
Sprehod po parku mi je pomagal razčistiti misli. Zavedala sem se, da so prijateljstva kot rože - potrebujejo nežno nego in pozornost, da bi rasla in cvetela. In čeprav je Mark živel v sosednji državi, sem vedela, da imam ob sebi prijatelja, ki mi je vedno pripravljen pomagati in prisluhniti.
Do naslednjega zapisa, s hvaležnostjo in upanjem te objemam.
Tvoja Mina
Nadaljevanje sledi...
Dragi dnevnik,
Minili so dnevi od najinega srečanja s Laro v parku. Čeprav sem se počutila precej nesrečno zaradi prekinitve najinega prijateljstva, sem se trudila ostati pozitivna. Mark mi je bil v veliko pomoč v teh težkih trenutkih.
Kmalu zatem, ko sem se srečala s Laro, sem prejela sporočilo od Marka, da ne bo mogel priti obljubljen dan. Zavedela sem se, da živi v sosednji državi in da so takšne stvari včasih težko izvedljive. Kljub temu me je obvestilo potrlo, saj sem upala, da bova imela priložnost, da se pogovoriva v živo.
Ker Marka ni bilo, sem se odločila, da se bom sprehodila po parku sama. Opazovala sem sončni zahod in razmišljala o vsem, kar se je zgodilo v zadnjih dneh. Zavedala sem se, da so prijateljstva dragocena in da je včasih potrebno preseči ovire, da bi jih ohranili.
Ko sem se sprehajala po poti, sem opazila nekaj pisanih listkov na tleh. Približala sem se in opazila, da so to sporočila, napisana na majhnih listkih. Vsak listek je vseboval spodbudne besede in lepe misli. Bil je kot nekakšen projekt, ki je ljudem prinašal nasmeh na obraz.
Ob tem sem se spomnila na Marka in na vse njegove spodbudne besede. Kljub temu, da ni mogel priti, je našel način, kako mi izraziti svojo podporo. Bila sem hvaležna za prijatelja, ki me spodbuja in je ob meni, tudi če fizično ni prisoten.
Sprehod po parku mi je pomagal razčistiti misli. Zavedala sem se, da so prijateljstva kot rože - potrebujejo nežno nego in pozornost, da bi rasla in cvetela. In čeprav je Mark živel v sosednji državi, sem vedela, da imam ob sebi prijatelja, ki mi je vedno pripravljen pomagati in prisluhniti.
Do naslednjega zapisa, s hvaležnostjo in upanjem te objemam.
Tvoja Mina
Nadaljevanje sledi...
Moj odgovor:
Axiety girl
potrebuje pomoč ali nasvet v
Svetovalnica
Motnje hranjenja
jaz mam en velik problem. strah me je jesti. da se bom zadušila. da se mi nekje zatakne hrana. premišljujem sam o tem. hrana se mi gnesi, ko jem premišljujem o vsakem požirku. ne morem več. hočem ven iz tega. enkrat sem že šla čez to, sam ni bilo tako hudo. sam jokam. nihče me ne razume. prijateljic pa nimam da bi jim povedala. bojim se da bi me ljudje kritizirali in obsojali zaradi tega. to ve samo moja mama. ko jem me je strah in ne delam drugega kot premišljujem o hrani, potem grem na wc in to kar je ostalo v ustih izplunem (ne izbruham) sam splavim si ven usta. moja mama je edina ki me razume. samo ko je poleg upam jesti. čez 3 tedne gre za 4 dni na izlet. strah me je da mi bo preveč. je edina katera me razume. čeprav se ji zadnje case to zdi noro. imam hude migrene in občutek da bom padla skupaj. prejšnji teden sem šla od pouka zarafi tega. prbič sem to nekomu zaupala. strah me je. rabim pomoč!
