Pisalnica
Četrtek, 31. 8. 2023
Dragi dnevnik,
Sonce je že začelo počasi toneči za obzorje, ko sem se odpravila na sprehod po parku. Danes sem želela preživeti nekaj časa sama s seboj, premisliti o vsem, kar se mi dogaja v zadnjem času, in se pripraviti na začetek novega šolskega leta, ki se začne jutri.
Medtem ko sem hodila po poti, sem se spominjala svojih poletnih doživetij, pa tudi izzivov, ki so prišli z njimi. Bila sem hvaležna za vse, kar sem se naučila in za ljudi, ki so me obkrožali - tako pozitivno kot tudi tiste, ki so mi pokazali, kako se spopasti z izzivi.
V mislih sem imela tudi Marka. Čeprav je bil v sosednji državi, sem ga čutila kot del svojega življenja. Spomnila sem se na njegove besede in občutke, ki mi jih je izrazil. Še vedno nisem imela odgovora, a sem se odločila, da bom jutri, ob začetku novega šolskega leta, razmišljala o tem.
Naenkrat pa sem opazila, da se v parku dogaja nekaj zanimivega. Skupina ljudi se je zbrala okoli mize, prekrito z listki in barvicami. Bilo je očitno, da so nekaj ustvarjali, a nisem vedela, kaj točno.
Približala sem se skupini in opazila, da so ljudje pisali sporočila na listke, nato pa so jih pripeli na drevesa in stojala. Nekaj ljudi se je že zbralo okoli teh sporočil, nekateri so brali, drugi pa dodajali svoje.
Vprašala sem eno izmed udeleženk, kaj se dogaja, in mi je razložila. To je bila posebna pobuda za spodbujanje pozitivnosti in prijaznosti. Ljudje so pisali sporočila spodbude, lepe misli in želje ter jih delili s tistimi, ki jih preberejo.
Nisem mogla verjeti, kako čudovita ideja je to. Pristopila sem k mizi, vzela listek in začela pisati. Napisala sem nekaj spodbudnih besed, nato pa sem svoj listek pripela na drevo.
V tistem trenutku sem se zavedala, kako pomembno je biti prijazen in podporen do drugih. Pogledala sem okoli sebe in videla, kako raznolika skupina ljudi se je združila, da bi delila pozitivne misli.
Ko sem se vračala domov, sem čutila, da se premika nekaj v meni. Še vedno sem imela veliko vprašanj in izzivov pred seboj, a sem vedela, da je pomembno ohranjati pozitivno naravnanost in biti odprta za nove priložnosti.
Do naslednjega zapisa, polna upanja in zagnanosti, te objemam.
Tvoja Mina
Dragi dnevnik,
Sonce je že začelo počasi toneči za obzorje, ko sem se odpravila na sprehod po parku. Danes sem želela preživeti nekaj časa sama s seboj, premisliti o vsem, kar se mi dogaja v zadnjem času, in se pripraviti na začetek novega šolskega leta, ki se začne jutri.
Medtem ko sem hodila po poti, sem se spominjala svojih poletnih doživetij, pa tudi izzivov, ki so prišli z njimi. Bila sem hvaležna za vse, kar sem se naučila in za ljudi, ki so me obkrožali - tako pozitivno kot tudi tiste, ki so mi pokazali, kako se spopasti z izzivi.
V mislih sem imela tudi Marka. Čeprav je bil v sosednji državi, sem ga čutila kot del svojega življenja. Spomnila sem se na njegove besede in občutke, ki mi jih je izrazil. Še vedno nisem imela odgovora, a sem se odločila, da bom jutri, ob začetku novega šolskega leta, razmišljala o tem.
Naenkrat pa sem opazila, da se v parku dogaja nekaj zanimivega. Skupina ljudi se je zbrala okoli mize, prekrito z listki in barvicami. Bilo je očitno, da so nekaj ustvarjali, a nisem vedela, kaj točno.
Približala sem se skupini in opazila, da so ljudje pisali sporočila na listke, nato pa so jih pripeli na drevesa in stojala. Nekaj ljudi se je že zbralo okoli teh sporočil, nekateri so brali, drugi pa dodajali svoje.
Vprašala sem eno izmed udeleženk, kaj se dogaja, in mi je razložila. To je bila posebna pobuda za spodbujanje pozitivnosti in prijaznosti. Ljudje so pisali sporočila spodbude, lepe misli in želje ter jih delili s tistimi, ki jih preberejo.
Nisem mogla verjeti, kako čudovita ideja je to. Pristopila sem k mizi, vzela listek in začela pisati. Napisala sem nekaj spodbudnih besed, nato pa sem svoj listek pripela na drevo.
V tistem trenutku sem se zavedala, kako pomembno je biti prijazen in podporen do drugih. Pogledala sem okoli sebe in videla, kako raznolika skupina ljudi se je združila, da bi delila pozitivne misli.
Ko sem se vračala domov, sem čutila, da se premika nekaj v meni. Še vedno sem imela veliko vprašanj in izzivov pred seboj, a sem vedela, da je pomembno ohranjati pozitivno naravnanost in biti odprta za nove priložnosti.
Do naslednjega zapisa, polna upanja in zagnanosti, te objemam.
Tvoja Mina
Moj odgovor:
Axiety girl
potrebuje pomoč ali nasvet v
Svetovalnica
Motnje hranjenja
jaz mam en velik problem. strah me je jesti. da se bom zadušila. da se mi nekje zatakne hrana. premišljujem sam o tem. hrana se mi gnesi, ko jem premišljujem o vsakem požirku. ne morem več. hočem ven iz tega. enkrat sem že šla čez to, sam ni bilo tako hudo. sam jokam. nihče me ne razume. prijateljic pa nimam da bi jim povedala. bojim se da bi me ljudje kritizirali in obsojali zaradi tega. to ve samo moja mama. ko jem me je strah in ne delam drugega kot premišljujem o hrani, potem grem na wc in to kar je ostalo v ustih izplunem (ne izbruham) sam splavim si ven usta. moja mama je edina ki me razume. samo ko je poleg upam jesti. čez 3 tedne gre za 4 dni na izlet. strah me je da mi bo preveč. je edina katera me razume. čeprav se ji zadnje case to zdi noro. imam hude migrene in občutek da bom padla skupaj. prejšnji teden sem šla od pouka zarafi tega. prbič sem to nekomu zaupala. strah me je. rabim pomoč!
