Pisalnica
Petek, 8. 9. 2023
Dragi dnevnik,
Danes je bil eden izmed tistih dni, ki jih nikoli ne bom pozabila. Danes sem se srečala s Tomom, fantom, ki mi je pošiljal anonimna darila in se mi izpovedal. Bilo je tako vznemirljivo in obenem tudi precej zmedeno.
Ko sem prišla na dogovorjeno mesto v parku, sem ga zagledala že od daleč. Stal je pod drevesom, z roko v žepu in s širokim nasmehom na obrazu. Srce mi je razbijalo, ko sem se mu približala.
"Pozdravljen, Mina," je rekel z mehkim glasom. "Komaj sem te čakal."
Nasmehnila sem se in odvrnila: "Jaz tudi, Tom. Ampak moram ti priznati, da sem bila precej zmedena zaradi vseh teh skrivnostnih daril."
Tom se je nasmehnil in rekel: "Vem, da je bilo vse precej nenavadno. A želel sem, da je nekaj posebnega. In želel sem ti pokazati, kako zelo mi je mar."
Pogovarjala sva se o vsem mogočem - o najinih interesih, sanjah, preteklih izkušnjah. Bila sem iskrena in odprta, saj sem želela, da bi se med nama razvilo nekaj posebnega. A medtem ko sem govorila o svojem življenju, sem začela opažati, da Tom govori o sebi na zelo splošen način. Ni mi povedal ničesar konkretnega, kar bi ga lahko bolje spoznala.
"Tom, povej mi več o sebi," sem rekla, ko se je pojavil kratek premor v pogovoru. "Vse to o meni že veš, a zdi se, da še vedno ne vem veliko o tebi."
Nasmehnil se je in rekel: "Veš, Mina, sem precej zaprt človek. Imam svoje skrivnosti in preteklost, ki jih ne želim razkriti."
Njegove besede so me zmedle. Bilo mi je jasno, da imamo vsi svoje skrivnosti, a hkrati sem si želela, da bi bil odprt do mene, tako kot sem jaz do njega. Toda Tom je ohranjal svojo distanco, kot da se boji, da bi ga preveč razkril.
Kljub temu sem se skušala osredotočiti na to, kar smo imeli skupnega, in uživala v trenutku. Sprehajali sva se med drevesi, si delila smešne anekdote in se smejala. Vznemirjenje in čustva so me prevzela, toda hkrati sem še vedno čutila, da je med nama neka ovira, ki je nisem mogla preseči.
Ko se je dan prevesil v večer, sva se poslovila. Njegov poljub na lice je bil nežen, a hkrati sem začutila, da se nekaj ne ujema. Kaj se dogaja z njim? Zakaj je tako skrivnosten?
Mina
Dragi dnevnik,
Danes je bil eden izmed tistih dni, ki jih nikoli ne bom pozabila. Danes sem se srečala s Tomom, fantom, ki mi je pošiljal anonimna darila in se mi izpovedal. Bilo je tako vznemirljivo in obenem tudi precej zmedeno.
Ko sem prišla na dogovorjeno mesto v parku, sem ga zagledala že od daleč. Stal je pod drevesom, z roko v žepu in s širokim nasmehom na obrazu. Srce mi je razbijalo, ko sem se mu približala.
"Pozdravljen, Mina," je rekel z mehkim glasom. "Komaj sem te čakal."
Nasmehnila sem se in odvrnila: "Jaz tudi, Tom. Ampak moram ti priznati, da sem bila precej zmedena zaradi vseh teh skrivnostnih daril."
Tom se je nasmehnil in rekel: "Vem, da je bilo vse precej nenavadno. A želel sem, da je nekaj posebnega. In želel sem ti pokazati, kako zelo mi je mar."
Pogovarjala sva se o vsem mogočem - o najinih interesih, sanjah, preteklih izkušnjah. Bila sem iskrena in odprta, saj sem želela, da bi se med nama razvilo nekaj posebnega. A medtem ko sem govorila o svojem življenju, sem začela opažati, da Tom govori o sebi na zelo splošen način. Ni mi povedal ničesar konkretnega, kar bi ga lahko bolje spoznala.
"Tom, povej mi več o sebi," sem rekla, ko se je pojavil kratek premor v pogovoru. "Vse to o meni že veš, a zdi se, da še vedno ne vem veliko o tebi."
Nasmehnil se je in rekel: "Veš, Mina, sem precej zaprt človek. Imam svoje skrivnosti in preteklost, ki jih ne želim razkriti."
Njegove besede so me zmedle. Bilo mi je jasno, da imamo vsi svoje skrivnosti, a hkrati sem si želela, da bi bil odprt do mene, tako kot sem jaz do njega. Toda Tom je ohranjal svojo distanco, kot da se boji, da bi ga preveč razkril.
Kljub temu sem se skušala osredotočiti na to, kar smo imeli skupnega, in uživala v trenutku. Sprehajali sva se med drevesi, si delila smešne anekdote in se smejala. Vznemirjenje in čustva so me prevzela, toda hkrati sem še vedno čutila, da je med nama neka ovira, ki je nisem mogla preseči.
Ko se je dan prevesil v večer, sva se poslovila. Njegov poljub na lice je bil nežen, a hkrati sem začutila, da se nekaj ne ujema. Kaj se dogaja z njim? Zakaj je tako skrivnosten?
Mina
Moj odgovor:
Axiety girl
potrebuje pomoč ali nasvet v
Svetovalnica
Motnje hranjenja
jaz mam en velik problem. strah me je jesti. da se bom zadušila. da se mi nekje zatakne hrana. premišljujem sam o tem. hrana se mi gnesi, ko jem premišljujem o vsakem požirku. ne morem več. hočem ven iz tega. enkrat sem že šla čez to, sam ni bilo tako hudo. sam jokam. nihče me ne razume. prijateljic pa nimam da bi jim povedala. bojim se da bi me ljudje kritizirali in obsojali zaradi tega. to ve samo moja mama. ko jem me je strah in ne delam drugega kot premišljujem o hrani, potem grem na wc in to kar je ostalo v ustih izplunem (ne izbruham) sam splavim si ven usta. moja mama je edina ki me razume. samo ko je poleg upam jesti. čez 3 tedne gre za 4 dni na izlet. strah me je da mi bo preveč. je edina katera me razume. čeprav se ji zadnje case to zdi noro. imam hude migrene in občutek da bom padla skupaj. prejšnji teden sem šla od pouka zarafi tega. prbič sem to nekomu zaupala. strah me je. rabim pomoč!
