PROLOG


Dežne kaplje so enakomerno udarjale ob prazne, hladne tlakovce, ko je mestni zvonik odbil polnoč in skrivnostna megla je počasi lezla skozi prašne ulice. Bila je navadna, mirna jesenska noč. V daljavi so zadoneli tihi koraki in nenadoma so se iz meglenih senc pojavile skrivnostne, temne postave, ki so zasenčile ulico, osvetljeno s šibko svetlobo prašnate ulične svetilke. Ko je zvok korakov počasi zamrl, se je začelo kazati, da te postave niso zgolj naključni sprehajalci. Njihova prisotnost je kazala na nekaj veliko pomembnejšega in skrivnostnejšega. Ustavile so se pred mogočno, visoko kamnito hišo, katere okna so bila skrita za težkimi, žametnimi zavesami. Od vhoda na njeno dvorišče, jih je ločevala bela marmornata ograja z elegantnimi pokončnimi stebri, ki so jih krasile marmornate levje glave, prav takšne, kakršna je počivala na kamnitih vhodnih vratih. Pod njimi se je razprostiral majhen, zanemarjen vrt, katerega površina je kazala na dolgoletno zapostavljenost. Rastline so bile zanemarjene in zemlja je bila zaraščena s plevelom. Ena izmed skrivnostnih postav se je ozrla naokrog, kot da bi se bala, da jih kdo opazuje. V dokaz njihove skrivnostne namere, so bili črni plašči, ki so se trudili vpiti vsako kapljico vode. Na glavah so imeli poveznjene temne kapuce, po katerih so polzele dežne kaplje. Njihovi obrazi so bili medli in nejasni zaradi močnega naliva in temnih senc, ki jih je ulična svetilka metala na ulico.


»Blake, podaj mi mapo z dokumenti,« je ukazala ena izmed temnih postav z odločnim, raskavim moškim glasom, ki je odražal neizprosno avtoriteto. «
Druga postava, ki je stala nasproti, je iz žepa svojega plašča previdno potegnila belo mapo, okrašeno z majhnim znakom v obliki kroga, v zgornjem desnem kotu. Žarki ulične svetilke so se odbijali od bele površine in razkrili bele številke, razporejene po krožnici črnega kroga. Znak na mapi je bila ura, vendar ne običajna. Znotraj zunanjega kroga obdanega z dvanajstimi številkami, je bil manjši krog, kjer so se številke povečevale v obratni smeri – od desne proti levi. Števila so se vrtela v pretežno nenavadni in zmedeni obliki, kar je nakazovalo na nekakšen časovni sistem ali skrivnost.


Blake je mapo nekaj trenutkov opazoval z zamišljenim izrazom na obrazu, preden je z negotovim, malce prestrašenim glasom dejal:
»Morda bi raje uporabili holoprikaz. Nerad vas priganjam, ampak malce se nam že mudi.«
Medtem je iz drugega žepa plašča na plano privlekel majhno zlato žepno uro in se ozrl vanjo. Natančno jo je preučil, preden je z drdranjem ostale obvestil:
»Imamo še natanko 4 minute in 32 sekund. Bolje da pohitimo.«
Zrak je za trenutek postal napet, napolnjen z občutkom straha in nemira. Ta nervoza pa se je takoj v naslednjem trenutku razblinila, ko je prva postava mirno odgovorila:
»Časa je še več kot dovolj. Če bo šlo vse po načrtih, bomo čez približno 3 minute 22 sekund že na postaji. Holoprikaz pa pod nobenim pogojem ne pride v poštev. Ne v tem času. Prvo pravilo združbe popotnikov v času je: V časovnem obdobju, v katerem se nahajaš, ravnaj po pravilih tistega časa, ter se modno in vedenjsko gledano, čim bolj zlij z okolico. Zdaj pa mi hitro podaj mapo, da nas čas na koncu res ne bo priganjal.«
Blake je ubogljivo prikimal in mu, brez ugovarjanja, takoj podal mapo:
»Se razume, gospod Stewart.«
Na obrazu se mu je razleglo vidno olajšanje, medtem ko si je oddahnil.


Stewart je polistal po mapi in hitro preletel podatke. Ko je našel iskan podatek, je treskoma zaprl mapo ter ukazal:
»Hišna številka 32. Blake z mano. Harris in Mason, opozorita lokalno točko, naj odprejo časovne dimenzije. Ob 00.08 se dobimo na postaji.«


Dve postavi sta zapustili skupino in se odpravili navzdol po tlakovani ulici, ki je vodila vzdolž opečnatih hiš. Okna hiš so bila zastrta in temna. Med cesto in hišami so stale raznorazne ograje – kamnite, lesene, marmornate, – za njimi pa je kratka tlakovana pot vodila do velikih vhodnih vrat. Bile so dokaj velike in na ulico so metale srhljive raznorazne sence. Blake in Stewart sta se spogledala ter drug drugemu odločno pokimala. Ko sta se obrnila, je ulična svetilka razkrila njuna obraza: Stewart, možakar srednjih let s kratko postriženimi lasmi kostanjevo-rjave barve in mišičaste postave in Blake, mladenič s suhljatim telesom in kakor oglje temnimi lasmi. Stewart je izgledal neomajen in zanesljiv, medtem ko je veliko mlajši Blake izžareval mlado energijo in živahnost. Na glavo sta si poveznila črna pregrinjala in se odpravila v temno noč.

~~~~~~~~~
Končno sem objavila 1.del svoje nove zgodbe. Če vam je uspelo priti dokonca sem zelo vesela in upam da vam je všeč. Ta zgodba je malo bolj fantazijska in znanstvenofantastična, polna skrivnosti. Imam pa še eno OPOZORILO Ta del je bil le neke vrste prolog moje zgodbe (kot nekakšen uvod), prava zgodba pa se bo začela v naslednjem delu. Kljub temu pa bo nekaj podatkov v tem delu ključnih za nadaljevanje zgodbe. Zahvaljujem se tudi vsem, ki ste odgovorili na moje vprašanje v mojem kotičku, še posebej tistim, ki ste podali svoje mnenje in mi s tem olajšali odločitev. Odločitev še ni dokončna, ampak zankrat nameravam nadaljevai z vsemi 3 zgodbami. Res upam da vam je ta del všeč, pa tudi mnenje o naslovu me zanima, ker sem potrebovala celo dopoldne da sem se ga domislila.
Vesela bom kritik in mnenj v komentarjih, pa tudi kakšne pohvale ali se ne branim.
#spletna_punca <3