“Kje ste?!” je vzkliknila takoj, ko sem se oglasil.
“Živijo tudi tebi!” sem vzkliknil nazaj.
“Jakob! Zvonilo je celo večnost! Veš kako me je skrbelo?!” Moja mami zna biti res nepotrpežljiva.
“Vem, da te je skrbelo. Vsi smo v redu. Avtobus je nekoliko zamujal.”
“Jakob! Domov hodite peš!” Upsi! Na ta podatek sem pozabil.
“Ja, saj vem. Bomo prišli domov!”
“Skuhala bom kakav!” je vzkliknila mami in prekinila.
“Adijo Lana!” sem vzkliknil.
“Zakaj?” so vprašali.
“Domov moramo,” sem odgovoril in pomignil drugima dvema, naj gremo domov. Pot smo nadaljevali v miru, le dvojčka sta se občasno skregala.
Ko smo prišli domov, je za mizo že sedela Hana s skodelico kakava v rokah.
“Končno!” je vzkliknila Hana in skočila Liamu v naročje. Vsak je vzel svojo skodelico kakava, onadva pa sta se poljubljala in ne vem, če sta naredila vsaj dva požirka maminega kakava, ki je itak najboljši.
“Bosta vidva pila ali?” je vprašala Hana in ker ni bilo odgovora vzela Liamovo skodelico kakava in jo spila. Ponudila mi je Hannino skodelico in prelil sem njen kakav v svojo skodelico.













5. POGLAVJE: ŠOKANTNE NOVICE
“Zbudi se!” je vzkliknila mami.
“Moram že vstati?” sem vprašal in zazehal.
“Ne, tole je pomembnejše kot zgodnje ure.” To me je presenetilo, ker je mami jutranja ptica, oči pa nočna.
“No povej kaj je!” sem rekel in še zdaj mi je žal, da sem bil tako neučakan.
“Umrl je dedkov mali bratranec, s katerim sta se res dobro razumela.”
“Kateri?”
“Od Markovega očeta.” Mami so po licih polzele solze in čeprav nisem videl, sem sklepal, da je imela čisto steklene oči. Vem, da ji je težko, ker bo ravno ta umor danes preiskovala, očeta pa poslala po nakupih, saj je Branko očetov boter.
“Kdaj bo pogreb?”
“V petek popoldne.” Zastal mi je dih. Odločen sem bil, da bom po šoli šel pogledati truplo. Če bodo tam mamine enote ali policija bom šel domov in se čez eno uro vrnil, kot da bi šel na sprehod.
“Koliko je ura?” sem vprašal namesto tega.
“Tri zjutraj, kar zaspi,” je rekla in neslišno šla iz sobe, jaz pa sem zavzdihnil in se prevalil na drug bok. Vedel sem, da ne bom mogel zaspati, ker je to že precej pogosto. In, če je umrl Branko sem vedel, da ne bom mogel zaspati. On je bil vsako jutro pri dedku. Ko sem bil še majhen in sta imela starša kakšen podatek, ki ga ne bi smel izvedeti, preiskovala sta umore, sta me peljala zdaj k tej in zdaj k oni babici. Vedno je bil še dedek zraven in zelo smo se zabavali. Če je pa zdaj umrl Branko, je verjetno dedek žalosten, očka verjetno še ne ve, babi pa najbrž kot vedno ne čuti ničesar. Če mene vprašaš, se že od nekdaj odlično spoprijema s smrtmi. V mislih se mi je odvrtel film o tem, kaj vse sva počela z Brankom, ko je bila misija tako zahtevna, da so morali še stari starši tja, so me dali v varstvo Branku. V bistvu tip ni nikoli imel punce in je po njegovih besedah tudi ni rabil. Bil je duhovnik, ki v bistvu sploh ni bil duhovnik. Če so duhovniki radi v cerkvi, je bil on vse drugo, kot v cerkvi. Rad je pil, vendar po en kozarček na dan. Ko ga je pustila prva punca in mu zabrusila, da ne bo nikoli več srečal ljubezni, je postal duhovnik. To mi je razlagal preden sem šel spat in itak ni nihče nikoli spal. Ko sem to razmišljal sem se nasmihal sam sebi in potem sem se spomnil, da tega plešastega obilnega možaka ne bom nikoli več videl. V roke sem vzel telefon in se prijavil na MyFlixer. Začel sem gledati policijsko akademijo, vendar sem kmalu končal, ker mi je šel začetek vedno na živce zato sem se odločil, da bo svoj čas porabil za slovenščino in se jo javil.
Ko sem se učil že približno eno uro, sem si vzel nekaj časa pavze in šel na stranišče. Tam sem vzel v roke telefon in pogledal za novimi obvestili. Nič novih obvestil ni bilo, še celo na skupino ni nihče pisal. Naslednji trenutek je Lana nekaj pisala.
Jaz: Zs?
!Lana!: Kdo ve kaj sprašuje pr slo, pr ns?
Jaz: Ti nisi z mano?
¨Lovro¨: Pa broooo. Lana nehi ga osvajat, ker ma ta novo Majo. Pa Jakob kar sem napiš, da ne bo punca jezna.
Jaz: Mislil sem ji napisati, če slovo danes sprašuje.
”Neža”: Stari kaj delate ob treh zjutraj?
To sporočilo sem še pogledal, potem pa se osredotočilna učenje slovenščine. Nekako sem pozabil na Brankota.
Ko je končno zvonila budilka, je Liam dobesedno skočil iz postelje.
”Razbil te bom kreten hudičev!” je vzkliknil.
”Okej, v sosednji sobi je moja mlajša sestrica, ki še ne pozna teh besed, zato bi te prosil, da si tiho,” sem rekel.
”Kdaj si pa ti že vstal?”
”Ah, le ob kakšnih treh zjutraj.”
”To je zate samo?!” je vzkliknil in iz rok, mu je padla pižama.
”Nisem mogel spati,” sem skomignil in si počesal lase.
”Če je karkoli, mi lahko poveš,” je rekel in se kislo nasmehnil.
”Seveda,” sem rekel in končal z urejanjem pričeske. Takrat sta v sobo vstopili Hanna in Hana oziroma Maja. Ko sta zagledali Liama brez majice, sta obe stopili ven, čeprav Hanna z malo upiranja.
”Ups!” sta vzkliknili v en glas in stopili iz sobe.
”No, tvoja punca te čaka,” sem rekel in se nasmehnil, on pa je tako hitel, da si je majico narobe oblekel. Pogledal sem ga in hitro se je preoblekel.
”Lahko vstopiva?” je vprašala Hanna.
”Ja!” sem vzkliknil in se nasmejal Liamu, ki je bil še čisto razkuštran.
”Jutro!” sta vzkliknili in Hanna je sedla zraven Liama. V bistvu v njegovo naročje.
”Jutro,” sem zamrmral in sedel na stol. “Sedeš k meni?” sem vprašal Majo oziroma Hano in ona je prisedla.
”Se bosta kušnila?” je vprašal Liam in Hanna ga je pogledala.
”Se bosta vidva?” je vprašala Maja in oba sta bila tiho. Njuna ljubezen in to. V zraku je bilo čutiti napetost med tema dvema.
”Pridi, greva na zajtrk,” je rekla Hanna in Liama odvlekla ven.
”Hanna!” sem vzkliknil in prišla je nazaj.
”Ja?”
”V šoli Liama kliči Lovro, Hano Maja, ti pa si Tia, okej?”
”Zmenjeno. Mi je Hana dala oblačila,” in je šla. Hana Vidmar pa se je naslonila name in svoje ustnice prisesala na moje. Dal sem si jo v naročje, da je bilo obema bolj udobno in jo držal za lopatice, da ne bi padla.
Ko je minilo približno 15 minut se je od spodaj zaslišal glas.
”Bosta prišla?” je zavpila mami in Hana se mi je sladko nasmehnila. Prijel sem jo za roko in skupaj sva šla dol po stopnicah.
Ko sva prišla v jedilnico so se vsi nagajivo smehljali. Zavil sem z očmi in Hana je hitela pripovedovati Liamovo včerajšnjo zmoto. Rdeč je bil kot kuhan rak, kar je to naredilo še bolj smešno. Hanna se je smejala, Hana hihitala, jaz pa očitno režal.
”Okej, spominjate me na naju z Filipom v osnovki,” je rekla mami, ki se je tudi hihitala.
”Gremo?” sem vprašal in vsi so pokimali.
Ko smo prišli ven sem nas postavil v krog.
”Potem gremo raziskovati Brankotovo smrt,” sem šepnil in vsi trije so se strinjali. Jaz sem bil oblečen v modre kavbojke in siv pumin pulover, zraven pa sem imel še bundo v črni barvi. Hanna je imela lasuljo v peščeno blond barvi. Hana in Liam pa sta bila enako oblečena kot včeraj.
Ko smo prišli do krožišča, se nam je pridružila Lana, ki je imela oblečeno res oprijete kavbojke in bež bundo.
”Počakajte me!” je vzkliknila in pritekla do nas.
”Kdo je pa to?” je vprašala Hanna in prhnila, ko je videla kako gleda Liama.
”Jaz sem Lana, me veseli,” je rekla Lana in ji ponudila roko.
”Jaz sem Tia,” je rekla Hanna in ji pomolila roko. Lana je takoj videla konkurenco v Hanni in ji ni bila niti malo naklonjena. Celo pot sta se nasršeno gledali.
”Imam ponudbo zate Jakob,” je rekla Lana in začudeno sem jo pogledal.
”Kakšno?” sem vprašal in prikril zanimanje.
”Glede Brankota,” je rekla in ostali so me z zanimanjem pogledali.
”Povej,” sem rekel in nisem mogel prikriti grenkobe v glasu.
”Okej, vse kar vem ti bom povedala, ti pa moraš Nežo prepričati, da nisi pravi zanjo,” je rekla in šla naprej. Zavil sem z očmi. Podal sem ji roko, Liamu pa nakazal naj preseka, da bo stava prava. Nato je šla naprej, nas pa pustila tam.
”Imaš plan?” me je vprašala Hana. Pokimal sem.
”Torej z Liamom Lovrom bova šla polaganje rok s previli in jaz bo goljufal, vendar izgubil,” sem rekel in pokimal. Vsi ostali so me navdušeno gledali. Hani pa se je obraz pomračil.
”Kaj pa je?” je vprašala Hanna.
”Le kako boš premagal Liama, ki ima roke kot špaget?” je vprašala Hana.
”Hej!” je vzkliknil Liam in jo grdo pogledal.
”Ne lažem. Raje tekmuj z mano. In še kako boš goljufal mi ti povej,” mi je rekla. Zamislil sem se in se spomnil rešitve.
”To bom uredil jaz. Vidve pa bosta sodnici,” sem rekel in jima pomežiknil. Do šole smo se stalno zafrkavali in zajebavali Liama, ki je iskal argumente, da nima špagetastih rok ampak je našel le enega in sicer tega, da nima špagetastih rok.
Ko smo prišli v šolo, sem pri omaricah zagledal Nežo in Lano. Hani se nakazal, naj gre po Nežo in ko je prišla, me je Lana premerila s takšnim pogledom, ki ti pravi, da si bo zapomnila.
”Neža boste ve sodnice,” sem rekel in položil roke. Liam je storil isto ampak z napačno roko. Pomignil sem mu, naj zamenja roke, vendar še vedno ni vedel očesne govorice.
”Kaj je?” mi je šepnil.
”Napačna roka,” sem šepnil in hitro je zamenjal roke. Hana je zavila z očmi.
”Zagotovo bo zmagal Jakob,” je zamrmrala Neža. Liam se je mučil in mučil, jaz pa sem imel najbolj mehke roke, kar je bilo možno.
”Poglej na desno,” sem rekel in mu z očmi nakazal naj ne pogleda in svojo roko dal na mizo. Lana je izrabila trenutek, da bi svojo prijateljico osvobodila simpatije.
”Če še Lovra ni mogel premagati z goljufanjem, te ni vreden,” je rekla in mi pomežiknila.
”Gremo,” sem rekel in sledili so mi v učilnico za slovenščino. Tam je imela učiteljica cel kup knjig in očitno nas bo silila z domačim branjem.
~~~~~~~~~~~
Hej Metuljčki,
spet malo daljši del, naslednjič bo imel spet običajno dolžino. Vesela bo vseh kritik, pohval, všečkov, ogledov, Fenov in ljudi, ki želijo, da jih obveščam. Pa mogoče bom morala prekiniti, ker bom julija začela objavljati eno drugo zgodbo z naslovom Kaj skrivaš, Windshire? in komaj čakam, da vidim kaj si mislite.
Lysm
Heart