Hej hoj! Tu je tretji del MOJE zgodbe. Preberi, pokomentiraj in lajkaj.

(ZAME) TUJA DIMENZIJA


Vse kar sem videla, so bile zaobljene stene električno modre barve. Pogledala sem navzdol in ugotovila, da pod mojimi nogami ni tal! Zakričala sem in zakrilila z nogami. To pač dela človek med padanjem. (Upam, da tega ne boste izkusili.) Moji možgani so kaj kmalu dojeli, da se prehod oža in oža. Torej sem bila resnično v vrtincu. Zbala sem se, da se bom zataknila, vendar me je ob dotiku stene le neprijetno zaščemelo, roka pa je izginila.


Vrtinec se je kmalu zaključil (vsaj v neskončnost nisem bila notri) jaz pa sem pristala v neki sobi, za katero sem predvidevala, da je dekliška. Takoj sem pomislila, da me je obesek teleportiral v neko tujo dekliško sobo in da bom izpadla kot vlomilka (tatica sem že) a se je izkazalo, da je situacija drugačna, predvsem pa bolj čudaška. Dekle, ki naj bi živelo v tej sobi naj bi bila jaz! Kar naenkrat sem bili v drugem letu na drugem kraju. Še sleng je bil drugačen. Vsaj pravilno sem lahko govorila, da so me sploh lahko razumeli. V šoli so se učili popolnoma drugo snov, imeli so drugačen sistem. Njihov nenavadni sleng, pa mi je prinesel javno opozorilo: " pred tabo stoji čudakinja ", kajti, ko so se pogovarjali so uporabljali tako čudne besede, da sem se začela krohotati kot pečen maček.

Vse materialne stvari so se prenesle z mano, pes pa ne. Takoj me je zaskrbelo, kaj si bodo ljudje mislili. Tam je stala deklica, imela je psa, potem je izginila, pes je pa brez povodca. Vendar kaj pa naj?

Takšno je moje življenje tu. Žalostno in samotno. Zdaj lahko razumete, zakaj si tako zelo želim nazaj. V svojo dimenzijo. Vsaj naučila sem se, da krasti ni lepo.

Pozdravček.
Tista