Pisalnica
Poletje je prišlo prej, kot sem pričakovala. Zadnji šolski dan sem komaj sedela pri miru, ker sem v mislih že bila na plaži. Ko sem stopila iz šole, me je Žan čakal pri kolesarnici, naslonjen na svoje kolo, z nasmehom, ki ga poznam že skoraj na pamet. Rekel je: »Pripravljena na najboljše poletje?« in jaz sem samo pokimala, ker sem vedela, da bo res.
Prvi teden sva preživela skoraj vsak dan ob morju. Pesek je bil vroč, voda pa končno dovolj prijetna, da sva plavala brez da bi se tresla od mraza. Ko sva ležala na brisačah, je on včasih vzel mojo roko in jo tiho držal, kot da noče, da ga kdo vidi. Ampak jaz sem vedela, da to dela zato, ker mu je pomembno. Nekega večera sva šla na tisti mali koncert ob plaži, kjer sva bila že prvič. Tokrat je bilo vse bolj domače, bolj najino. Ko je sonce tonilo v morje, se je nagnil k meni in me poljubil – nežno, počasi, kot da ima čas.
En dan sva šla z avtobusom v mesto. Hodila sva po uličicah, kupila sladoled in se usedla na rob fontane. Jaz sem mu govorila o tem, kaj bi rada počela, ko bom starejša, on pa je rekel, da bi rad nekoč imel majhno hiško ob morju, ker ga spominja na otroštvo. In nekako sem si ga znala predstavljati tam – z nasmehom, ki se mu naredi, ko gleda proti vodi.
Ko so dnevi postajali vedno bolj vroči, sva se zvečer pogosto dobila samo zato, da sva hodila ob obali, ko je bila skoraj prazna. Nisem veliko govorila, ker sem imela občutek, da besede niso potrebne. On me je držal za ramo, včasih pa me je samo gledal, kot da nekaj razmišlja, a mi noče povedati.
Zdaj, ko sedim in pišem to, imam občutek, da sem že dolgo vedela, da bo to poletje nekaj posebnega. Ne vem, kaj bo jeseni, ne vem, če bova vedno tako blizu, ampak vem, da je ta čas nekaj, kar bom nosila s sabo za vedno. Ker ni šlo samo za plažo, pesek in glasbo. Šlo je za to, da sem našla nekoga, ob katerem se počutim… doma.
In čeprav imam samo 14 let, se mi zdi, da so nekatere stvari preprosto resnične, ne glede na starost. Žan je zame ena izmed njih.
Prvi teden sva preživela skoraj vsak dan ob morju. Pesek je bil vroč, voda pa končno dovolj prijetna, da sva plavala brez da bi se tresla od mraza. Ko sva ležala na brisačah, je on včasih vzel mojo roko in jo tiho držal, kot da noče, da ga kdo vidi. Ampak jaz sem vedela, da to dela zato, ker mu je pomembno. Nekega večera sva šla na tisti mali koncert ob plaži, kjer sva bila že prvič. Tokrat je bilo vse bolj domače, bolj najino. Ko je sonce tonilo v morje, se je nagnil k meni in me poljubil – nežno, počasi, kot da ima čas.
En dan sva šla z avtobusom v mesto. Hodila sva po uličicah, kupila sladoled in se usedla na rob fontane. Jaz sem mu govorila o tem, kaj bi rada počela, ko bom starejša, on pa je rekel, da bi rad nekoč imel majhno hiško ob morju, ker ga spominja na otroštvo. In nekako sem si ga znala predstavljati tam – z nasmehom, ki se mu naredi, ko gleda proti vodi.
Ko so dnevi postajali vedno bolj vroči, sva se zvečer pogosto dobila samo zato, da sva hodila ob obali, ko je bila skoraj prazna. Nisem veliko govorila, ker sem imela občutek, da besede niso potrebne. On me je držal za ramo, včasih pa me je samo gledal, kot da nekaj razmišlja, a mi noče povedati.
Zdaj, ko sedim in pišem to, imam občutek, da sem že dolgo vedela, da bo to poletje nekaj posebnega. Ne vem, kaj bo jeseni, ne vem, če bova vedno tako blizu, ampak vem, da je ta čas nekaj, kar bom nosila s sabo za vedno. Ker ni šlo samo za plažo, pesek in glasbo. Šlo je za to, da sem našla nekoga, ob katerem se počutim… doma.
In čeprav imam samo 14 let, se mi zdi, da so nekatere stvari preprosto resnične, ne glede na starost. Žan je zame ena izmed njih.
Moj odgovor:
.png "Druščina 4"){kind=small}
girlie15
potrebuje pomoč ali nasvet v
Svetovalnica
nezadovoljstvo glede sebe
Živjo.
Sem punca, stara 16 let. Pri sebi zadnje čase opažam, da imam velik problem sama s seboj oz. z mojim izgledom.
Začnimo pri teži. Visoka sem okoli 162cm in kar nekaj časa sedaj sem imela konstantno težo 55kg. Že to se mi je zdelo veliko in sem hotela težo spraviti pod 50kg. Ko sem se s seboj končno sprijaznila in se začela imeti rada, pa BUM se zredim na kar 58kg. To se mi zdi ogromno. Ne morem brez da se vsak dan stehtam. Opažam različno, ko sem napeta imam 58kg, kakšen dan celo 56kg. Ne vem zakaj moja teža tako niha. Če mi tehtnica pokaže kilograme s katerimi nisem zadovoljna, se včasih celo zjokam, vedno pa imam zato slab dan. Mogoče je to povezano tudi s tem da sem pred nekaj meseci začela redno teči, ravno zato da bi ostala v formi in pridobila kondicijo (pa tudi da bi shujšala). Morda pridobivam mišično maso, a s seboj nisem zadovoljna. Med tekom se počutim res odlično, ker počnem nekaj zase, ampak ali je cena vredna tega da se bom zredila?
Druga težava pa je samopodoba v družbi. Na splošno sem bolj tiha in umirjena punca, a to ne pomeni da se ne znam sprostiti. Vsi s katerimi se družim največ časa vejo da znam biti tudi glasna in zabavna. S tistimi pravimi prijateljicami se res sprostim, a med sošolci in razredom pač ne morem biti taka da se kar obrnem eno vrsto nazaj k fantom in se začnem pogovarjat. Želim biti bolj sponatana, ampak ali bom potem to še vedno jaz?
Tretjič. Opažam vse ko si podobne starosti kot jaz, in veliko jih je skupaj. So pač poparčkani. Sošolke mi razlagajo kako si cele dneve pišejo s fanti. Kako hodijo na pijače skupaj z njimi. Kako grejo skupaj žurat ob vikendih. Jaz pa se borim le s to šolo in se non stop učim. Daleč od tega da ne bi že v preteklosti izvedela da sem bila kakšnemu fantu všeč, bila sem všeč že kar nekaj fantom. Ampak takrat smo bili majhni. Že sedaj si mi zdi malo zgodaj, da bi imela fanta. A, ob enem si ga želim. Tudi jaz želim biti del tega. Nisem še imela prvega poljuba, malo mi je nerodno. Nekako imaš prvi poljub pri 13, 14. Zato sem verjetno kriva sama, lahko bi bila skupaj s kom, a tega nisem hotela. Govorim si fokus mora biti na šoli. Morda pa delam napako. Jaz si želim spoznati fanta, ki me bo imel zares rad. Jaz nočem teh kratkih situationshipov in ne vem česa vsega. Jaz želim da bi me nekdo imel rad tako zares. Tako da bi mi prinesel rože, ne pa ponudil cigareta. Tako, da bi me povabil na kavo, ne pa v klub žurat. Tako, da bi me peljal v hribe, ne pa k sebi domov. Nekoga ki me bi čakal da sem pripravljena jaz. Nekako ne vem če to v tem svetu še obstaja. Za sedaj sem ugotovila le to da so vsi fantje isti. Iščim tak old love style, nekaj posebnega. Fanta s katerim bom skupaj dalj časa in ne le eno noč.
Ali ima kdo morda kakšen nasvet glede mojih problemov? Hvala vam če boste sploh prebrali. Če si kdo v današnjem svetu vzame 2minutki da prebere tako dolgo objavo.
Sem punca, stara 16 let. Pri sebi zadnje čase opažam, da imam velik problem sama s seboj oz. z mojim izgledom.
Začnimo pri teži. Visoka sem okoli 162cm in kar nekaj časa sedaj sem imela konstantno težo 55kg. Že to se mi je zdelo veliko in sem hotela težo spraviti pod 50kg. Ko sem se s seboj končno sprijaznila in se začela imeti rada, pa BUM se zredim na kar 58kg. To se mi zdi ogromno. Ne morem brez da se vsak dan stehtam. Opažam različno, ko sem napeta imam 58kg, kakšen dan celo 56kg. Ne vem zakaj moja teža tako niha. Če mi tehtnica pokaže kilograme s katerimi nisem zadovoljna, se včasih celo zjokam, vedno pa imam zato slab dan. Mogoče je to povezano tudi s tem da sem pred nekaj meseci začela redno teči, ravno zato da bi ostala v formi in pridobila kondicijo (pa tudi da bi shujšala). Morda pridobivam mišično maso, a s seboj nisem zadovoljna. Med tekom se počutim res odlično, ker počnem nekaj zase, ampak ali je cena vredna tega da se bom zredila?
Druga težava pa je samopodoba v družbi. Na splošno sem bolj tiha in umirjena punca, a to ne pomeni da se ne znam sprostiti. Vsi s katerimi se družim največ časa vejo da znam biti tudi glasna in zabavna. S tistimi pravimi prijateljicami se res sprostim, a med sošolci in razredom pač ne morem biti taka da se kar obrnem eno vrsto nazaj k fantom in se začnem pogovarjat. Želim biti bolj sponatana, ampak ali bom potem to še vedno jaz?
Tretjič. Opažam vse ko si podobne starosti kot jaz, in veliko jih je skupaj. So pač poparčkani. Sošolke mi razlagajo kako si cele dneve pišejo s fanti. Kako hodijo na pijače skupaj z njimi. Kako grejo skupaj žurat ob vikendih. Jaz pa se borim le s to šolo in se non stop učim. Daleč od tega da ne bi že v preteklosti izvedela da sem bila kakšnemu fantu všeč, bila sem všeč že kar nekaj fantom. Ampak takrat smo bili majhni. Že sedaj si mi zdi malo zgodaj, da bi imela fanta. A, ob enem si ga želim. Tudi jaz želim biti del tega. Nisem še imela prvega poljuba, malo mi je nerodno. Nekako imaš prvi poljub pri 13, 14. Zato sem verjetno kriva sama, lahko bi bila skupaj s kom, a tega nisem hotela. Govorim si fokus mora biti na šoli. Morda pa delam napako. Jaz si želim spoznati fanta, ki me bo imel zares rad. Jaz nočem teh kratkih situationshipov in ne vem česa vsega. Jaz želim da bi me nekdo imel rad tako zares. Tako da bi mi prinesel rože, ne pa ponudil cigareta. Tako, da bi me povabil na kavo, ne pa v klub žurat. Tako, da bi me peljal v hribe, ne pa k sebi domov. Nekoga ki me bi čakal da sem pripravljena jaz. Nekako ne vem če to v tem svetu še obstaja. Za sedaj sem ugotovila le to da so vsi fantje isti. Iščim tak old love style, nekaj posebnega. Fanta s katerim bom skupaj dalj časa in ne le eno noč.
Ali ima kdo morda kakšen nasvet glede mojih problemov? Hvala vam če boste sploh prebrali. Če si kdo v današnjem svetu vzame 2minutki da prebere tako dolgo objavo.
