Živjo!
Tukaj je že. 9. del zgodbe!
Res hvala vsem, ki zgodbo berete, spremljate, izredno hvaležna sem tudi za vse in komentarje, ki mi polepšajo dan.
Prijetno branje!
~~~~~~~~~~
*b*15. Junij...*b*
Zbudila sem se 5:30. Res sem... navdušena.
In hkrati žalostna, razočarana.
Danes se bo moje življenje za vedno spremenilo.
Je zadnji šolski dan in imamo le tri šolske ure, popoldne pa valeto.
"Pouk" se nam začne ob pol devetih v naši matični učilnici.
Čisto zaspana, a dobre volje sem se odpravila v kopalnico. Osvežila sem si obraz in se pogledala v ogledalo - zadnjič, kot osnovnošolka.
Nasmehnila sem se svoji podobi v zrcalu in globoko zazehala.
Uredila sem se in se oblekla, potem pa praktično odhopsala (slaba izbira, ob tem sem si skoraj zvila gleženj) po stopnicah.
Iz kuhinje je vabil omamen vonj po toastih in marmeladi.
Michael se vsak konec šolskega leta javi za pripravo zajtrka.
Poleg "biti nadležen brat" in "biti najglasnejši (ne sprašuj...) gamer v ulici" je "biti kuhar" njegov najljubši hobi.
Za družinske zajtrke se res potrudi.
Po petih minutah klepetanja s Stello sva obe dobili dišeč toast z maslom in marmelado.
Lotili sva se ga brez oklevanja.
Neverjetno, Michael ob 6h zjutraj res trezno in budno pripravlja zajtrk.
Kmalu se nam je pridružil in še sam ugriznil v toast.
"Mmm, njami." Se je slišalo po celi kuhinji.
Michael se je samo nasmehnil.
"Zdaj pa moram it v šolo." je rekel, ko je s super-hitrostjo pozajtrkoval.
Ostali smo še nekaj časa klepetali, potem pa sem šla v svojo sobo.
Poklicala sem Alison.
"Jutro" se je slišal zaspani pozdrav z druge strani telefona. "Jutro, kako si?" Sem ji ozdravila. "Rekla bi, da bi bila bolje, če me ne bi budila sredi noči." "Oprosti. Samo... navdušena sem. Kmalu ne bom več rabila prenašati Kaye in njenih pribočnic, kmalu se bom vozila s čisto drugim avtobusom in mi tega voznika ne bo treba več prenašati..." Alison se je zasmejala. "Tebi se pa dogaja ob 6h zjutraj, kaj?" Zazehala je. Po nekaj minutah najinega značilnega pogovarjanja sva se poslovili.
Tokrat sem šla res dobre volje na avtobus.
Sicer se mi je razpoloženje kmalu pokvarilo, takoj, ko...
~~~~~~~~~~
Današnji del je malo krajši, zato pa bo naslednji mnogo daljši.
Upam, da vam je ta del všeč.
Ne branim se kakšne lepe besede, kritike, pohvale.
Lepo se imejte!
Sophie Donna
P.S Samo še 22 dni do počitnic! (Z vikendi vred.)
Tukaj je že. 9. del zgodbe!
Res hvala vsem, ki zgodbo berete, spremljate, izredno hvaležna sem tudi za vse in komentarje, ki mi polepšajo dan.
Prijetno branje!
~~~~~~~~~~
*b*15. Junij...*b*
Zbudila sem se 5:30. Res sem... navdušena.
In hkrati žalostna, razočarana.
Danes se bo moje življenje za vedno spremenilo.
Je zadnji šolski dan in imamo le tri šolske ure, popoldne pa valeto.
"Pouk" se nam začne ob pol devetih v naši matični učilnici.
Čisto zaspana, a dobre volje sem se odpravila v kopalnico. Osvežila sem si obraz in se pogledala v ogledalo - zadnjič, kot osnovnošolka.
Nasmehnila sem se svoji podobi v zrcalu in globoko zazehala.
Uredila sem se in se oblekla, potem pa praktično odhopsala (slaba izbira, ob tem sem si skoraj zvila gleženj) po stopnicah.
Iz kuhinje je vabil omamen vonj po toastih in marmeladi.
Michael se vsak konec šolskega leta javi za pripravo zajtrka.
Poleg "biti nadležen brat" in "biti najglasnejši (ne sprašuj...) gamer v ulici" je "biti kuhar" njegov najljubši hobi.
Za družinske zajtrke se res potrudi.
Po petih minutah klepetanja s Stello sva obe dobili dišeč toast z maslom in marmelado.
Lotili sva se ga brez oklevanja.
Neverjetno, Michael ob 6h zjutraj res trezno in budno pripravlja zajtrk.
Kmalu se nam je pridružil in še sam ugriznil v toast.
"Mmm, njami." Se je slišalo po celi kuhinji.
Michael se je samo nasmehnil.
"Zdaj pa moram it v šolo." je rekel, ko je s super-hitrostjo pozajtrkoval.
Ostali smo še nekaj časa klepetali, potem pa sem šla v svojo sobo.
Poklicala sem Alison.
"Jutro" se je slišal zaspani pozdrav z druge strani telefona. "Jutro, kako si?" Sem ji ozdravila. "Rekla bi, da bi bila bolje, če me ne bi budila sredi noči." "Oprosti. Samo... navdušena sem. Kmalu ne bom več rabila prenašati Kaye in njenih pribočnic, kmalu se bom vozila s čisto drugim avtobusom in mi tega voznika ne bo treba več prenašati..." Alison se je zasmejala. "Tebi se pa dogaja ob 6h zjutraj, kaj?" Zazehala je. Po nekaj minutah najinega značilnega pogovarjanja sva se poslovili.
Tokrat sem šla res dobre volje na avtobus.
Sicer se mi je razpoloženje kmalu pokvarilo, takoj, ko...
~~~~~~~~~~
Današnji del je malo krajši, zato pa bo naslednji mnogo daljši.
Upam, da vam je ta del všeč.
Ne branim se kakšne lepe besede, kritike, pohvale.
Lepo se imejte!
Sophie Donna
P.S Samo še 22 dni do počitnic! (Z vikendi vred.)
Odgovori:
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
super zgodba!!!!!!!!!!!!!!!!!!
0
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
Čeprav je krajši del je izjemno dober!:trophy: Čestitam!!!:slight_smile:
0
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
Bravooooooooo
0
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
odlično le kaj se bo zgodilo?
0
Moj odgovor:
Nesreča
potrebuje pomoč ali nasvet v
Svetovalnica
Starši
Zdravo! Jaz imam probleme z družino. Če mogoče veste, kako se to lahko spremeni, mi prosim napišite, saj sem že res obupana.
1. Starši me silijo v stvari, ki jih ne želim delat. Zato že nekaj časa razmišljam o pobegu od doma, saj dojemam, da nikoli ne bom imela besede kaj odločiti sama. Kaj mislite?
2. Vse kar je narobe, mislijo, da je moja krivda, zato pogosto dobivam kazni, kot so npr. pripor v sobi, brez telefona ali računalnika za mesec itd. Kako naj dokažem, da nisem kriva?
3. V šoli sem odličnjakinja in zato dobivam same petice. Ampak so starši bolj ponosni na mojega brata, ki ima sicer slabše ocene. Za nagrado ga peljejo v restavracijo, zame se pa ne zmenijo. Kaj naj naredim, da pridobim njihovo pozornost?
Upam, da boste lahko pomagali, saj sem sama že čisto izgubljena. :disappointed:
1. Starši me silijo v stvari, ki jih ne želim delat. Zato že nekaj časa razmišljam o pobegu od doma, saj dojemam, da nikoli ne bom imela besede kaj odločiti sama. Kaj mislite?
2. Vse kar je narobe, mislijo, da je moja krivda, zato pogosto dobivam kazni, kot so npr. pripor v sobi, brez telefona ali računalnika za mesec itd. Kako naj dokažem, da nisem kriva?
3. V šoli sem odličnjakinja in zato dobivam same petice. Ampak so starši bolj ponosni na mojega brata, ki ima sicer slabše ocene. Za nagrado ga peljejo v restavracijo, zame se pa ne zmenijo. Kaj naj naredim, da pridobim njihovo pozornost?
Upam, da boste lahko pomagali, saj sem sama že čisto izgubljena. :disappointed:
Vprašanje
Kako vam je všeč zgodba v Pilu?
Zelo mi je všeč.
(177)
Srednje.
(130)
Ni mi všeč.
(35)
POIŠČI PILOVCA/KO
Pogosta vprašanja
POSVOJI ŠNOFIJA!
Priljubljene objave
Zadnji odgovori
.............le, da je mrož malce bolj prijazen ...
kaj da hel je toooooooo :joy::joy::joy::joy::joy::joy::joy::joy::joy::joy::rofl::rofl::rof