Hejla.
Ker so prazniki mimo sem se končno spravila pisam mojo zgodbo. Res mi je žal da ste morali čakat tako dolgo. Zdaj v prihodnjih tednih imam kar nekaj ocenjevanj in se bom še vseeno potrudila pisati.
Hvala vsem ki boste likali, komentirali in prebrali. <33


Zakaj imam samo jaz v življenju take dileme in probleme… Kaj naj. Nevem kaj čutim do njega. Ga ljubim ali sovražim. Ali je sploh mogoče, da je občutek do nekoga lahko tako razdvojen. Vse živo mi je rojilo po glavi. A nekako sem se odločila, da preprosto pustim to dilemo za kdaj drugič. Tako pač naredim, ko se mi ne sanja o rešitvi. V glavnem nekako je tehtnica s časom le prevagala na stran ljubezni. To zdaj obžalujem a kaj naj. Ker sem prišla v 6. razred smo bili med seboj premešani in spoznala sem nove ljudi. Loti me je prepričala najbolj in zbližali sva se. Pomagala mi je pri moji simpatiji in mi bila vedno zelo dobra prijateljica. Najbolj mi je pomagala z razkritjem, da ta moj »fant« v katerega sem se zatrapal samo lepo izgleda in da v resnici ni nič od njega. Tako se je, ko sem vse zares dojela sčasoma vse prevagalo v sovraštvo, ker v resnici on ni tak kakor izgleda. Potem je prišla še ena dilema, ki je nisem povedala niti Loti. No sovražnikov brat se je baje zaljubil vame čemur nisem in še vedno ne verjamem ampak baje je še vedno vame no ja. In res mi ni bil všeč zato sem tudi na to dilemo preprosto pozabila in jo zakopala na dno. Loti mi je bila še vedno ena boljših prijateljic.

2. Poglavje
Utapljam se v solzah. Nekdo potrka na vrata stranišča in vpraša če je zasedeno. Očitno ni slišal mojega hlipanja. Komaj slišno sem nekaj odvrnila in se še vedno poizkušala umiriti. Kako sem bila lahko tko slepa si mislim in še vedno potiho hlipam in se smilim sama sebi. Ko sem se po celi večnosti umirila sem preverila če je kdo kje blizu in ko sem ugotovila da sem sama sem stopila do umivalnika in se uredila. Skoraj se ni videlo, da bi se karkoli zgodilo. Doma sem se začela spet spraševati zakaj in kako nisem opazila, da me ta koza opravlja in izkorišča kot da sem največje tele. Nikoli več je nočem videti. Nikoli.

Spet sem se začela družiti s starimi prijateljicami in Loti še komaj da pogledam. Tako ali tako pa si je našla novo teslo, da ji bo služilo. A kaj ko sem kmalu zabredla v nove velike težave.