KAJA ADAMS
Sedim na moji postelji in poslušam komade svoje najljubše rock skupine, ko v sobo pridrvi Phoenix in začne zganjati paniko: "Oči je rekel, da so mu njegovi vohuni povedali, da bodo Angeli zbombardirali bolnico, v kateri je še ogromno naših!" To je edino, kar sem razumela, zdaj kriči še nekaj drugega, a sem razumela bistvo. "In kaj naj naredimo mi, če smem vprašat?" zine Hope. "No najbolje, da... KAJA, A LAHKO ŽE UTIŠAŠ TO?!" Naredim nedolžen obraz in vprašam, zakaj. "Ker je nadležno!" zavpije Phoenix. "Ne, pa ni!" zavpijem nanjo. "Daj, Kaja, ugasni to, da se pogovorimo," me pogleda Gal. Zagodrnjam in ugasnem glasbo. Tukaj pa res ne moreš poslušati enega komada do konca, brez da bi te kdo zmotil! "Kaj bi torej rada?" vprašam. "No, oči načrtuje proti napad..." "Pozabi," jo zavrne Hope. "Daj no, Hope,"jo pogledam, "pusti jo vsaj, da pove do konca." Phoenix pokima proti meni in reče: "Saj oči ne bi rad, da pomagate pri temu. Rad bi le, da greste tja, kjer je bil vaš stari štab, in poiščete vse, kar je kdo izgubil, in to prinesete sem, da te stvari vrnemo, kot na primer fotografije ali pa kaj takega, kakšen predmet, ki bi lahko bil za spomin." Počasi mi postaja jasno. Prinesimo karkoli, kar bi bilo uporabno v tej vojni. "Prav, pojdimo," reče Žiga in se pretegne. Gremo v garderobo, in se oblečemo v luskaste oklepe. "Zgledamo hudo," reče Lili, ko vzamem svoj moder meč. "Pojdimo," rečem. Stečemo v garažo, zajahamo zmaje in odletimo. "Leteti moramo čim nižje, da nas ne bodo opazili!" zavpije Jan. Letimo preko gor, morja in pridemo do gozda. V daljavi se vidi dim, ki se najbrž vije iz našega porušenega štaba. "Spustimo se!" zavpijem in počasi se zmajske noge dotaknejo tal. Pristanemo čisto blizu našega bivšega doma. Izgleda grozno: same ruševine, izjemno velike, in dim, ki se vali iz njih. En del štaba pa še stoji, ampak po mojem mnenju ni dovolj varno, da bi šli notri. "Pojdimo notri!" vzklikne Hope, vsa navdušena. "Saj imamo čelade od oklepov!" "To so samo neke vrste maske!" zavpije Jan, a Hope že steče notri. "Hope, čakaj!" vzkliknem, si dam čelado na glavo in pohitim za njo. Ruševine so oblikovale nekakšen predor, po katerem stopava. Hope zavije v eno sobo, jaz v drugo. Začuda, notri je še nočna omarica, ki ni zgorela. Pogledam v vsak predal posebej. V prvih dveh ne najdem ničesar, v tretjega pa pogledam s stisnjenimi pesti, da bi kaj našla. Notri je le ena fotografija, ki prikazuje mojo sestrico Lessie in njeni prijateljici Zee in Zuzy, ki živita v drugi dimenziji, v gamerski coni. Nenadoma zaslišim nek rokerski komad, in s eposkusim spomniti, kateri je, a se še ne spomnim. In zdaj mi je jasno - Zombie! Stečem do Hope in vidim, da je tudi ona našla fotografijo, na njej sta Demon in Angel, Demon zelo star in Angel zelo mlad. Na glavah imata krone. "Hope, misliš... misliš, da je to kralj Angelov?!" "Možno," se zamisli Hope, "ampak pridi, utišajva ta peklenski hrup." Ravno želim protestirati, da to ni hrup in da je to super glasba, a ona že steče naprej, in jaz za njo. Očitno sem edina izmed mojih prijateljov, ki posluša rock! Prideva do sobe, kjer je radio. V najinih žepih imava fotografije. Hope ugasne radio, a takoj zatem pride iz stene zombi! Hope zakriči, jaz jo potegnem za roko, jo odrinem stran z moje poti, se zapodim nad zombija in mu odsekam glavo v enem zamahu. Obrnem se in slišim njihove ogabne glasove, nekakšno renčanje, no pa saj vemo, kako se oglašajo zombiji. "PRIDI, VEN MORAVA!" zavpijem, saj vem, da sva tu notri, v zgradbi najbolj ranljivi, bolj kot na odprtem, saj nikjer ne veš, kdaj bo kakšen kos stene zaprl pot. Hope potegnem za roko in stečeva po predoru, jaz spredaj, da pobijam zombije, Hope pa na tleh najde pištolo in metke, jo pograbi in začne streljati zombije, ki prihajajo za nama. Zagledam luč, ki je najina rešitev. Izhod! "PRIDI, ŠE MALO!" jo spodbujam in začneva teči še hitreje. Nenadoma tik pred nama velik del stropa pade dol ravno pred nama in zapre izhod. Situacija je brezupna. "Obkoljeni sva!" zavpije Hope. Nenadoma še nekaj pade pred nama dol, tako da zdaj nisva obkroženi z zombiji, ampak z zidom. Fino, če naju zdaj ne bodo ubili zombiji, se bova pa zadušili! Z mečem režem zid tam, kjer je izhod, Hope pa strelja tiste zombije, ki se trudijo priti do naju. Končno mi uspe podreti steno in zbeživa ven. "Končno sta zunaj!" zavpije Lili, "še malo, pa bi šli po vaju." Ha, raje ne, Lili bi bilo preveč strah. Splezamo nazaj na zmaje in odletimo nazaj. Iz pogovora razberem, da so ostali tudi našli uporabne stvari. Mislim, da bo kralj zadovoljen!
*********************************************************************************************************************************
Evo, ko sem pisala tale del, sem poslušala komad Zombie . Lajkite in komentirajte, če vam je všeč!
Lp in ostanite zdravi, Kattie