Pozdravljeni! Po dooooolgem času je tu spet nov del!

_________________________________________________________
Zbudila sem se. Ko sem se zavedla, da namesto na hladnem in trdem betonu ležim na mehki žimnici, me je prešinila misel, da sem vse sanjala. Mislila sem že, da mi ne bo treba pojasnjevati vseh teh ran, se zlagati razlog, ki so mi ga povedali tisti ljudje in, ki se ga tako ali tako nisem več spomnila.
A ko sem odprla oči, so se moji prečudoviti upi razblinili. Bila sem v bolnici. Na stolu ob moji postelji je sedela moja mama, Veronika. Imela je rjave lase, ki si jih je seveda barvala, njen obraz pa je imel že nekaj gubic. Takoj, ko je videla, da sem se zbudila je planila k meni: "Tako nas je skrbelo zate! A si vredu, Helena?"
Kmalu se je ob meni prikazal še oče, bradat moški, s po mojem mnenju malce preveč kilogramov.
"Kaj se je zgodilo? A je vse okej?"
Očitno ni nihče pomislil, da bi potrebovala malo miru, saj sta takoj do mene prišla še moja brata. Presenetljivo sta izgledala nekoliko zaskrbljena in tudi onadva sta me takoj zasula z vprašanji.*i* A si vredu? Kaj se je zgodilo? Tako si nas prestrašila!*i* Jaz sem uspela samo zmedeno opazovati vse obraze nad mano. Kmalu sem prepoznala tudi babico. Imela je značilno živo rdečo šminko in za razliko od drugih babic si ni barvala las, zato je imela povsem sive. Potem pa sem zaznala še nek obraz, ki ga nisem prepoznala. Glede na to, da je na srečo vse ljudi spodil stran, sem sklepala, da je to zdravnica. "Pojdite stran! Saj ji še dihati ne pustite."
V rokah je držala kupček oblačil. Položila ga je na mojo posteljo in rekla, da me bo pustila samo, ko pa bom pripravljena, se lahko oblečem in grem domov.
Ko je šla, sem zaprla oči in razmislila o preteklih dogodkih. *i*Zbudila sem se v garaži, nato pa so me ugrabitelji silili, da tisti račun spremenim v zlato.*i* Poskušala sem se spomniti imen. *i*Vanja.*i* Ena od njih je bila Vanja, za druge pa nisem izvedela. Ko sem vstala, sem spet začutila že skoraj pozabljeno bolečino v roki. Pogledala sem jo. Zdaj je bila povita, a zato nič manj boleča. Med tem ko sem se oblačila, me je prešinila misel.*i* Kako sem bila ugrabljena? *i*Tega se nisem spomnila, zato sem pomislila na zadnji dogodek, ki sem se ga spominjala preden sem se zbudila v garaži. *i*Odločila sem se, da grem na sprehod. *i*Spomnila sem se, da me je bilo malce strah, saj je bila tema. A bilo je zelo lepo. Takrat sem občudovala zvezde in skoraj polno luno. In potem? Potem pa se nisem spominjala ničesar več. Razen... *i*Ah! Nekdo me je zgrabil. *i*In potem so me verjetno nekako spravili v nezavest in me odpeljali. Šele takrat sem se zavedla, kakšno srečo imam, da sem preživela.
Ko sem bila oblečena, sem šla ven iz sobe. Tam me je družina spet zasula z vprašanji. Po najboljših močeh sem se trudila, da bi jim odgovorila, a bilo jih je čisto preveč.
"No, pridi Helena, pojdimo domov." je naposled rekla mama in zelo sem si oddahnila, saj sem že načrtovala, kaj bom doma počela. Zavalila se bom na kavč in po možnosti, če mi je ne bosta zasedla brata s tistim svojim športom, ki ga tako rada gledata, gledala televizijo.
Cela moja družina se je nagnetla v klavstrofobično* dvigalo in že smo se spuščali navzdol. Po dveh nadstropjih, se nam je pridružil še zelo debel moški. Nasploh nisem žaljiva do bolj močnih ljudi, ampak ta je zasedel še zadnji prostorček v dvigalu, ki je omogočal, da nisem z licem slonela na ogledalu.
Tega moškega sem v ogledalu videla, kako si je vzel veliko več prostora kot ga je potreboval in mogoče pretiravam, ampak prav *i*gabil*i* se mi je. Če mi ga vsaj nebi bilo treba gledati! V tistem trenutku, pa se je v kotu ogledala pojavila razpoka. Zdrznila sem se, in ko je razpoko opazila tudi moja mami, je mirno rekla, da smo verjetno pretežki in v naslednjem nadstropju z babico izstopila.
Ampak ni se mi zdelo logično, da bi zaradi naše teže počilo ogledalo, ki z njo sploh ni imelo veze.

*i* *klavstrofobično: neprijetno zaradi gneče in majhnosti prostora*i*

______________________________________________
Upam, da vam je bil ta del všeč! Vesela bom vseh komantarjev in lajkov!

LEPO SE IMEJTE!:heart: