No, tu je drugi del moje zgodbe. Dvomim, da jo bom objavljala redno, ker imam ogroooomno dela za šolo... No, saj veste, kako je. Uživajte v branju.
-----------------------------------------

Hvala.

VICTORIA

Wow. To je bilo uradno najino najkrajše pismo. Spravila sem ga pod ličilno mizico, zraven pa še pobrala mesno kocko, narejeno iz govejega zrezka. Pravzaprav je to samo zrezek, zrezan na manjše kvadratke, da jih Marco Polo lahko pojé.
Kockico sem vrgla najinemu pismonoši – golobu. Ki pa ni bil navaden golob. Bil je (očitno!) mesojed, kar pomeni, da je v kljunu skrival kar nekaj ostrih zob. Njegove oči so mu nevarno rdeče žarele, zenice pa je imel navpične kot mačka. Strašljivo. Drugače pa je bil siv golob. In najin pismonoša. In, ne, seveda ni bil nevaren! Mislim, prst bi ti odgriznil le v primeru, da bi ga požgečkal po trebuhu. To je preprosto sovražil.
»Si Megan že zaželela sožalje?« me je med večerjo vprašala mama.
»Seveda,« sem ji odvrnila.
»Kako sploh vemo za to, kaj se ni zgodilo šele včeraj ponoči?« je vprašala Maria, moja starejša sestra.
»Take stvari se hitro razvejo,« je pojasnila kraljica. Ne vem, če je bilo sestri zdaj kaj bolj jasno, ampak vsaj ni težila dalje. Za razliko od Toma, mojega mlajšega bratca.
»Pištole! Piu, piu, piu!« je oponašal pištolo z glasom in prsti, ko je 'streljal' na Nicka, njegovega brata dvojčka.
»Nehaj! To ni primerno!« so se mi v oči prikradle solze. Ujezila sem se in šla v sobo. Kako se lahko zafrkava iz takšnih stvari!? Nisem vedela, ali bi jokala ali kričala. Zato sem Megan kot vsak večer napisala pismo.