…Tisto noč je divjala huda nevihta. Med odmori so dijaki, da ne bi bili premočeni do kosti medtem, ko so tekali od paviljona do jedilnice in med raznimi pouku namenjenimi prostori uporabljali vse mogoče in nemogoče čarovnije vse od teleportaže, do zmanifestiranih dežnikov. Le volkodlaki so razposajeno tulili, spreminjali obliko in se lovili po dežju.
Vsi razen enega. Le Edgar Očnjak je nekoliko vznemirjeno a vseeno skulirano stal pod streho in se oziral naokoli, kot, da bi nekoga iskal. In nato jo je zagledal. Njo mlado vampirko, s katero je sedel pri urah PZG-ja.
Pod obokom zraven jedilnice je klepetala s svojo cimro. Stopil je do nje in rekel, "mislim, da se morava pogovoriti,” najprej je pogledala njega, nato pomenljiv obraz svoje cimre in nato spet njega, in dejala, "Lira, to je Edgar, Edgar, to je Lira,” zavzdihnila je, "zdaj, ko sta se spoznala, o čem se morava pogovoriti?,” nelagodno je pogledal Liro, in zgledalo kot, da je razumela namig, saj se je na hitro izgovorila in izginila v najbližje poslopje.
Edgar se je namrščil in rekel “o dogodkih včerejšnjega dne,” “a misliš o…” “mislil sem o morilcu,” ji je hitro skočol v besedo.
Takrat se je namuznila in dejala, “a o njem naj se pogovarjam s tabo, ko še tvoj priimek poznam samo po naključju,…” a jo je Edgar spet prekinil in rekel,
“mislim, da naklepaa nekaj velikega. Pojdiva na kosilo in se pogovoriva, prosim,”
Takrat je končno popustila, “ok, ok, Samo pojdiva že, zebe me,”
Skupaj sta odšla v jedilnico, si naložila hrano in se po zavitih stopnicah odpravila do najvišjih podestov in si izbrala mizo, ko sta zagledala skupino najstnikov, ki se je spravljala na enega izmed učencev osnovnošolske stopnje.
Edgar in Emilija sta zavzdihnila. Ti, ki so se spravljali na osnovnošolca so namreč bili Kvintet za ponoret, najbolj priljubljena a tudi najbolj nesramna in naduta skupina najstnikov na šoli.
Kvintet so sestavljali: Roberta, Anne, Marie, Oscar in Cristian.
Nekaj časa sta jih molče opazovala, potem, pa je Edgarju in v Robertino glavo je priletel poslinjen prtiček. V trenutku je zagnala, paniko, kričala in se otepala vsakega, ki se ji je poskušal približat, Edgar se je muzal, Emilija pa ga je gledala, kot, da se mu je zmešalo.
Ko se je vse nekoliko pomirilo, je emilija šepetaje vprašala Edgarja, “kaj si se želel pogovorit o morilcu?,” Edgar je zavzdihnil, “Mislim, da nekaj načrtije, hočem reči, zakaj razkolješ človeka, če ne rabiš noč iz njega, po mojem je mag in zbira dele za kakšen zelo močan urok,” vendar nista mogla nadaljevati, saj se je v tistem trenutku na klop zraven Emilije počila Lira. Ko je zagledala njuna presenečena obraza je dejala, “a vidva sta par?,”…