Hello
Nov del, tole je še bl grozn kokr je biu ta 1. tkda ne priporočam branja čist usem. Če ste občutljivi, Don’t do it
------------------------------------------------

Zdaj v sobi ležim na tleh in čakam, da bo prvi otrok v kostumu okostnjaka ali česa podobnega, pozvonil na naša vrata in da mu bom zlomila srce, ko mu bom rekla, da nimamo ničesar. Ampak namesto otrok mi potrka na vrata sobe Charlie. To vem ker je on edini, ki še zna trkati v tej hiši. "Naprej!", zavpijem. Počasi odpre vrata in me pogleda z njegovimi značilnimi velikimi očmi. Na postelji zagleda mene in ob meni škarje, nekaj ovitkov obližev in par kapelj krvi na rjuhi. Še bolj žalostno me pogleda in reče: "Nisi spet. Obljubila si, da ne boš." Objamem ga. "Vem, da sem.", mu odgovorim. "Ampak včasih se mi zdi, da moram. Ampak pozabi zdaj to.", pometem škarje in ovitke pod odejo. "Greš s prijatelji po sladkarije?", ga vprašam. "Bi šel. Ampak te ne smem pustiti same.", reče odločno. Pogledam ga izpod čela in rečem: "Halloween je mali. Pojdi, resno mislim. V redu bom. Prisežem." Nezaupljivo me pogleda. "Res?", vpraša in zelo poudari to, da mi ne verjame za kar ga ne morem kriviti. Glede tega res nisem vredna zaupanja. "Res. Prisežem.", mu zatrdim. "Alo gremo! V kostum pa ven!", mu zaukažem. Še enkrat me močno objame in vstane. "Že grem, že grem!", zavpije in zapusti sobo. "Adijo!", še zakličem za njim in se vprašam ali je varno zame, sama s svojimi mislimi. Ampak si zatrdim, da to ni zame, je zanj. Zasluži si, tak sonček je. Tako potrpežljiv, do mene in vedno, ko se skregam s starši pride do mene in me tako močno objame da se takoj bolje počutim. Žal mi je zanj. Tak srčen, prijazen mali fant, pa rojen v tako družino, pijanemu očetu, depresivni sestri. Nič ni kriv. Ampak življenje je bedno. Včasih zelo. Včasih malo manj. Rada bi se poboljšala. Če ne zame, pa zanj. Ampak ne morem. Grozna sem, vem. Sem to že slišala od mame; očeta; učiteljev, ki naj bi 'podpirali' otroke. Nevem več....Ali je bolje, da vse končam? Ne, ne smem. Charlie bi se krvil. Torej mi ostane le ena možnost: pretvarjam se da sem v redu, ko sem sama se zlomim. Kot do zdaj. Če je šlo, bo šlo tudi zdaj. Se mi zdi. Res nevem več....
In tako sem ležala na postelji, po vsej verjetnosti odprla še kak obliž in izpod postelje potegnila tablete. Antidepresivi, stari, še od takrat, ko mi jih je psihoterapevtka predpisala, potem pa imam še protibolečinske. Nevem koliko sem jih vzela, vem le da preveč. Zaspala sem objokana in dokaj hitro, kar je pri meni zdaj že redkost. Ponavadi traja ure. Sklepam, da so tablete pripomogle. Zbudim se naslednji dan ob okoli devetih zjutraj, ko slišim iz kuhinje tresk. Še en krožnik. Oče je gotovo spet pijan in sta se skregala. In tako moram preživeti še en dan...
------------------------------------------------