Hello
Spet je noč, guys js nc ne spim lol
No evo 2. poglavje. Nism še čist sigurna a je to konc drugega al ne ampak zaenkrat mam to
Še zmer berete na lastno odgovornost
---------------------------------------------------------------------
*b*2. poglavje*b*
Ko se treskanje in vpitje končno malo umiri, si počasi upam priti v spodnje nadstropje. Izza vogala pogledam v kuhinjo, da preverim ali je kdo tam. Nikogar ni. Hitro odprem omarico vzamem ven 2 toasta in malo sira in stečem v svojo sobo. Res sem zelo lačna, 2 dni sem jedla le žvečilne in tablete ter pila vodo iz umivalnika v zgornji kopalnici, saj si nisem upala dol, ker če bi šla bi še jaz dobila kakšen udarec ali prasko. Tako sem vesela, da Charlieja ni bilo doma. Ponavadi mu, ko se starša kregata, dam v ušesa moje slušalke in naju zaklenem v sobo in potisnem pred vrata še kakšen stol ali manjšo omarico, saj previdnost ni odveč v moji družini. Potem 15 minut jem tista dva toasta, saj nevem kdaj bom naslednjič jedla in si želim, da čim dlje trajata. Ko pojem grem v kopalnici in se na hitro stuširam in se zatem spet zaklenem v svojo sobo. Čez dobro uro pozvoni zvonec na vhodnih vratih. "Bom jaz!", zavpijem zelo hitro preden bi lahko kdo drug. Verjetno sta še vedno zelo razpinjena in res nočem, da bi zaradi tega Charlie kaj fasal. Stečem dol po stopnicah in odklenem vrata. Zunaj dežuje zato Charlieja hitro potegnem noter in greva hitro v mojo sobo, kjer takoj zaklenem vrata in jih zabarikadiram s stolom. "Zakaj pa t-", začne Charlie, a hitro utihne, ko spet zasliši kreg iz dnevne sobe. "Danes spiš tu.", rečem odločno, saj ga moram res zaščititi pred njima. On samo pokima saj je skoraj že navajen. Oči se mu začnejo solziti, a pogoltne solze. Sedem k njemu in ga močno objamem. "Tu lahko jokaš.", mu rečem "Nebom te kregala." In se mu ulije. Samo dva slapova solz brez enega zvoka, saj ga je strah, da bi starša slišala. Sproti mu brišem solze, kar je skoraj nemogoče saj jih kar ni in ni konec. "Šššššššš.... V redu je. V redu sva.", mu prigovarjam, a sčasoma obupam, saj če bom rekla še kaj bom še jaz začela jokati. Ne smem. Moram biti močna. Zanj. Za Charlieja. Sčasoma se umiri. Nato zagledam rdeč madež na njegovi jopici. "Kaj je to?", ga počasi vprašam, saj vem kako težko je govoriti o tem sploh, če ti stojiš za svojimi ranami. Ko mu počasi zaviham rokav me ne ustavi, kar pomeni, da jih ni naredil sam. Preplavi me olajšanje, ampak takoj zatem se mi čez žile razlije bes. Če jih ni naredil sam pomeni, da sta jih starša. Tako sem besna nanju, da bi lahko kričala. Kaj jima ni dovolj, da se spravljata name?! Mar morata življenje uničiti še njemu?! Kretena... Ko do konca vidim rano vidim, da je čeznjo z lepilmim trakom pritjen kos toaletnega papirja. Charlie me pogleda in potiho reče: "Ničesar boljšega nisem našel. Oprosti." Pogledam ga in iz predela vzamem razkužilo, robčke in obliže. "V redu je.", mu rečem medtem, ko mu rano razkužim in čeznjo dam obliž. "Samo moraš mi povedati po resnici. Ali sta ti to storila onadva?", ga vprašam. "....O-oče...", reče še tišje kot prej. Sem vedela. Ta pijanec. "Okej. Poizkusi zdaj zaspat ja?" Pokima. Uležem se zraven njega in ga objamem. Počasi zaspi, jaz pa še nekaj ur bedim, poslušam kaj se dogaja spodaj in kako zaščititi Charlieja. Potem tudi jaz zaspim.