Buenos noches type shi (vem da je dopoldne zdele) Well, nov del!! Spet disclaimer, tuki ni nč tazga, je pa v prejšnjih in prihodnjih delih, zato ni priporočljivo za mulce pod 13 let (zarad mene lahk berete, toj sam opozorilo da mi ne zbrišete objav) Uglavnem ja, teme samomora, eating disorders/prehranjevalne motnje (PRAVILNO SM NAPISALA), droge, pa ostalo.

Pesem za to poglavje: Radiohead - Spectre (https://www.youtube.com/watch?v=CLiDemXYSLc)
˚　　　　✦　　　.　　. 　 ˚　.　　　　　 . ✦　　　 　˚　　　　 . ★⋆.
　　　.   　　˚　　 　　*　　 　　✦　　　.　　.　　　✦　˚ 　　　　 ˚　.˚　　　　　　.　　. 　 ˚　.　　　
*b*Kai*b*
Ležim na postelji. Buljim v strop. V kotu sobe vidim svojega bratca. Vem da ni resnično. Ni resnično. Ni resnično. Nič ni resnično. Zaprem oči in se proskušam skoncentrirati. Ni resnično. Ni resnično. Mrtev sem. Moj bratec je mrtev. Ni v kotu moje sobe. Odprem oči. Še vedno je tam. Premakne se. Ni resničen. Ni resničen. Odpre vrata moje hiške in odide ven. Če ni resničen, kako so se vrata odprla? Težko diham. Kam gre? Moram paziti na svojega bratca. Morem ga obvarovati. Skočim s postelje in skoraj odletim ven.

“Myles? Myles si to ti?” Moj bratec se obrne okoli, ampak ne odgovori. Resničen je. Ni resničen. Ne vem kaj se dogaja. Vrti se mi. Vem samo da moram obvarovati bratca. Hodi naprej. Hodi toda ne vem kam. Sledim mu. Moram ga obvarovati.

“Myles, kam greš? Myles!” Ne obrne se, še vedno hodi naprej. Trava je rahlo mokra pod mojimi bosimi nogami. Ob tleh se plazi meglica. Polna luna sije na nebu. Polna luna? Ni bil pravkar mlaj? Ne spašujem se več. Obvarovati moram bratca. Ne sme mi spodleteti. Ne sme umreti. Ne še enkrat. Tokrat ga bom obvaroval. Mojega resničnega bratca. Takrat opazim, da se približujeva prepadu. Nahajamo se namreč na velikem ploščatem kamnu, ki lebdi kdo ve kje. Če padeš dol, te ni več. Preprosto. Ni te več. Myles začne hitreje hoditi.

“Myles? Myles, ustavi se!” Začnem teči, toda počutim se, kot da sem v počasnem posnetku. Ustaviti ga moram. Obvarovati ga moram. Spotaknem se ter padem na oster kamen, toda mi je vseeno. Obvarovati ga moram. To si ponavljam kot mantro. Še kar hodi naprej. Uporabim vso telesno moč ter začnem še hitreje teči. Ko se mu končno približam, ugotovim da je že čisto na robu prepada.

“Rad te imam, Kai.” Njegove velike, rjave oči se bleščijo v soju lune. Ne. Ne še enkrat. Stopi korak naprej in ni ga več. Poženem se naprej, a me nekdo ustavi. Ne vem kdo, vem samo, da moram rešiti bratca.

“Myles! Myles, ne!” Roka me še vedno drži in ustavlja, da bi se tudi sam pognal v prepad. Tresem se od adrenalina. Vrti se mi. V glavi imam nevihto. Megli se mi pred očmi. Opletam ter se probam rešiti prijema. Ne vidim jasno, toda izgleda kot tista nova punca. Saj ne, da sem si zapomnil njeno ime. Saj ne, da me sploh briga. Vem samo, da mi ni uspelo rešiti bratca. Da mi je spet spodletelo. Odrinem jo ter probam steči stran, toda spet se spotaknem. Preveč sem izmučen, da bi se lahko pobral. Myles. Spet mrtev. Solze mi tečejo po licih. Punca se usede zraven mene.

“Pusti me na miru.” Rečem monotono. Vse kar rečem je monotono. Ne spomnim se, kdaj je imel moj glas čustva. Razen kadar rešujem bratca. Zgodi se bolj pogosto kot bi mislili. Ne odgovori mi. Samo sedi tam.
˚　　　　✦　　　.　　. 　 ˚　.　　　　　 . ✦　　　 　˚　　　　 . ★⋆.
　　　.   　　˚　　 　　*　　 　　✦　　　.　　.　　　✦　˚ 　　
*b*Grace*b*
Ležim na tleh v svoji novi sobi. Tla so prijetno hladna, toda neprijetna. Prej sem raziskala kopalnico, ter našla milo, šampon, kremo, zobno pasto in ščetko. Ko sem se stuširala, sem se preoblekla nazaj v svojo majico in trenerko, čeprav me je na postelji čakala svilena pižama. Počutim se čisto, česar nisem bila navajena. V prejšnjem življenju sem se zelo težko pripravila do kakršnekoli higiene. Bilo je vseeno, saj nisem niti hodila iz hiše.

Ali ostali že spijo? Luca je rekel, da izberejo “mulce z najbolj zasranimi življenji.” Kaj so oni doživeli? Nihče od nas ni govoril veliko. Pri ostalih mizah so bili ljudje bolj sproščeni. Slišim vpitje. Nekdo kliče nekoga. Tako ali tako ne morem spati, zato nalahno priprem vrata ter pokukam ven. Vidim temnolasega fanta, ki hodi čez travo. Kliče neko ime. Hodi proti robu. Blair mi je povedala, da naj nikoli ne hodim do roba. Da je nevarno. A tip je kar hodil. Verjetno ne dobiš še tretje priložnosti kajne? Odidem ven. Zrak je prijeten, a vidi se skoraj nič, ker je mlaj. Kako mu je že ime? Karl? Kaspar? Oh, Kai. Naenkrat pospeši. Kličem njegovo ime, toda mi ne odgovori, niti trzne ne, kot da je v transu. Ves čas ponavlja “Myles”. Zdaj je že zelo blizu robu. Vedno bolj izgleda obupan. Ustavi se. Stečem do njega, a se še vedno ne zaveda ničesar okoli sebe. Vpije. Poskuša tudi skočiti čez rob, toda ga dovolj hitro primem ter zadržim, toda še vedno nisem prepričana, če sploh ve kje je. Otepa se me, toda držim ga dovolj močno. Obrne se, da bi odšel, toda spet pade ter se zgrudi na tla. Prevali se na trebuh ter tiho hlipa, solze mu derejo po licih. Njegovo koleno krvavi, njegov temno moder Oxford pulover pa je umazan s travo. Usedem se zraven njega, nakar reče nekaj nerazumljivega, toda sklepam da želi da odidem. Lica ter ušesa ima rahlo rožnata, dolge, temne trepalnice pa so povsem mokre. Gledam zvezde. Mnogo bolj možne so, kot tiste doma, verjetno zaradi svetlobnega onesnaževanja. Sedim tam, dokler ne zaspi, nato odidem. Bi res umrl, če bi padel dol? Bi postal padli angel? Ali bi postal hudič? Mar niso bili hudiči tudi angeli, le da so naredili napako? Smo mi napake?
˚　　　　✦　　　.　　. 　 ˚　.　　　　　 . ✦　　　 　˚　　　　 . ★⋆.
　　　.   　　˚　　 　　*　　 　　✦　　　.　　.　　　✦　˚ 　　　　 
Opombaaa: Kai ma shizofrenijo, natančneje, disorganizirano shizofrenijo, ki je zastarela podvrsta shizofrenije, ki je ne uporabljajo več za diagnosticiranje, ker jo je blo težko napovedat in ni bla jasna. Ponavadi se pojavi od 15-25 leta, značilnosti so: V DSM-IV je bil podtip značilen po neorganiziranem govoru, vedenju in ploskem ali neprimernem čustvenem stanju, diagnosticiran pa je bil le na podlagi simptomov. Neorganiziran govor, npr. besedne solate, odraža posameznikovo osnovno miselno motnjo ; pri kateri ima posameznik z neorganiziranim vedenjem lahko težave z opravljanjem običajnih vsakodnevnih dejavnosti. Neprimerno izkazovanje čustvenega stanja je zunanje izkazovanje čustev , ki ga družbene norme glede na okoliščine, v katerih se izvaja, dojemajo kot nerodno, žaljivo ali kako drugače nesprejemljivo. (to je iz wikipedije)
Značilnosti so tudi blodnje/halucinacije, kar je doživel Kai. Povedi so kratke z namenom (tisto kar je zgoraj napisano^^)
Anyways luv yall, byee