Julia

Okej! Pripravljena sem! Uspelo mi bo! Odrinem se od skale in koža se dotakne lesketajoče se vode. Misli v trenutku odplavajo stran. Zdaj sem samo jaz in nihče drug ob meni. Tu sem svobodna.

Zaplavam med prelepimi ribami in občudujem prelepi barvni koralni greben, ki se vleče pod mano. Njegove barve so tako lepe. Tako sem radovedna, da zaplavam bližje in si ga ogledam. Bil je kot veliko mesto vsem malim živim bitjem. Tako lepo, da bi se kar stopila.

Kmalu se premikam naprej in pozabim na vse. Osredotočim se samo na morje in na njegova bitja. Glava se mi izklopi na off in vse je v najlepšem redu. Kako lepo je tu!

Anton

Ni navadno, da je ni iz vode. joj! Tako me skrbi! Nekdo more ponjo! Skočim v vodo brez pomisleka. Nič se mi ne zdi bolj pomembno kot reševanje ali pa samo iskanje Julie. Ona je seveda vse, kar imam. Moja sestra. Brez nje sploh ne bi bil tukaj. Brez nje nemorem naprej.

Zagledam toliko barev, da skoraj oslepim. Voda se lesketa jaz pa skoraj pozabim na Julio. Želim zaklicati njeno ime a me kmalu prešine, da ne bo šlo v potapljaški opremi. Zdaj mi preostane samo opazovanje čez masko.

Ne vidim je, pa sem skoraj 40 m od potapljaške točke. To me tako straši, da ne morem več razmišljati. Ko bi jo le lahko poklical.