Za trenutek sem padla v nezavest. A v naslednjem trenutku, ko sem spet odprla oči mi je srce skoraj zastalo. Videla sem Uroša, kako je nepremično ležal na tleh in črn avto, ki se je verjetno zaletel v njega. Postala sem jezna nase. Če bi bila bolj pozorna na Uroša se to ne bi zgodilo. Zdaj pa... zdaj pa je Uroš v nevarnosti. Pomagati mu moram, sem pomislila takoj za tem. Skočila sem po konci ter stekla do Uroša. Polizala sem ga in v svojih mislih kričala njegovo ime. Zbudi se! Samo zbudi se! V očeh so se mi začele nabirati solze. Moram mu pomagati. Moram! Začela sem lajati. Pogledala sem za voznikov sedež kjer bi moral sedeti storilec, ki se je zaletel v Uroša. Zagledala sem moškega, ki je izgledal še precej mlad. Imel je rjave lase, temne oči in neobrito brado. Na obrazu je bilo zaznati, da je pretresen. Brezizrazno je strmel v Uroša. Nenadoma sem videla kako je pritisnil na pedalo, obrnil avto ter odpeljal stran. Strmela sem za njim. Kako?! Kako je lahko to storil?! On je kriv za nesrečo in zdaj je zbežal?!


Bila sem obupana. Solze so mi zdaj tekle po licih in kapljale na Urošov obraz. "Prosim zbudi se! Prosim." Sem hlipala ter se znova ozrla naokoli. Kaj naj storim? Uroša je zbil avto ravno na najmanj prometni ulici tako, da mimo ni vozil noben avto. Tudi nobenega človečnjaka ni bilo, ki bi se sprehajal po ulici... Okoli naju so bile samo hiše v katerih verjetno tudi človečnjaki. A kako naj pridem do njih? Kako naj jim povem, da Uroš potrebuje pomoč? Odločila sem se, da pogledam naprej po ulici. Stekla sem, zavedajoč se, da gre za Urošovo življenje. Zaslišala sem živahen pogovor. Ozrla sem se naokoli ter zagledala majhen lokal.

Na terasi so posedali ljudje, ki so pili, jedli in se zabavali. Bili so moje zadnje upanje. Stekla sem, preskočila stopnice do terase in se nenadoma znašla pred številnimi pari očmi, ki so me začudeno gledali. Začela sem lajati in svojo pozornost namenila mladi ženski, za katero se mi je zdelo, da me bo znala poslušati. Lajala sem ji, jo vlekla za roko vse dokler ni vstala. "Počakajte tukaj. Občutek imam, da je nekaj narobe... Kmalu pridem." Je rekla ženska in se obrnila k ostalim, ki so sedeli za njeno mizo. "Ah daj no Mel. Psička išče pozornost. Pa ji ja, ne boš sledila kot v kakšnem filmu. Misliš, da te bo pripeljala do zaklada?" Je rekel eden za mizo ter naredil velik požirek pijače, ki se je na vrhu penila. Vsi preostali so se zasmejali, a ženska -po imenu Mel- jih ni več poslušala. Stekla sem in videla sem kako mi je sledila.

Spet me je stisnilo pri srcu, ko sem zagledala nepremičnega Uroša. Že kar nekaj časa je takole ležal. Kaj če je... kaj če je mrtev? Pogoltnila sem velik cmok v grlu ter potlačila solze. Mel je v tistem trenutku že opazila Uroša in v hipu je stekla k njemu. Preklela je ter iz žepa potegnila stvarco, ki sem jo že opazila pri Urošu. Mislim, da so ji človečnjaki rekli telefon. "Vse bo v redu. Vse bo v redu... Ne bodi živčna, vse bo v redu." Mel si je ves čas prigovarjala iste besede kot, da jim ne bi verjela, a si jih je vseeno hotela vdreti v možgane. Nekaj je odtipkala na telefon in ga nato prislonila k ušesu. "Ja, halo? Tukaj Mel Korošec. Ja, kličem zaradi nesreče. Fant nepremičen leži na tleh... No kaj me sprašujete, če ne vem?! Psička me je pripeljala do njega. Ja, ja, prav ste slišali psička. Ne vem, prav?! Ne vem kaj se mu je zgodilo. Mogoče je imel kakšen napad ali ga je zbil avto... Saj vam pravim, da ne vem! Važno je samo, da fant potrebuje pomoč! Am... ja lokacija... Priminčeva ulica 12. Prav, prav. Hvala, nasvidenje." Mel je nejevoljno prekinila klic. "Sprašujejo me kaj se mu je zgodilo... Mislim, ali je važno? Fant potrebuje pomoč!" Mel je zavzdihnila in me pogledala. "Ne skrbi vse bo v redu. Ti si se izvrstno izkazala. Vse bo v redu... Brez skrbi." Zdelo se mi je, da vse ponavlja bolj sama sebi kot meni.


Zastrmela sem se v njo. Imela je lep, prisrčen obraz, modre oči in svetle lase. Mrščila se je in, če mene vprašaš to ni bil najboljši znak. Tako me je skrbelo za Uroša. Kaj če se mu kaj zgodi? Tega ne bom prenesla. Vedno bolj kot sem razmišljala, vedno bolj sem bila zaskrbljena. Nato sem zaslišala sirene. Mel se je pognala pokonci ter živčno popravila zapestnico, ki jo je imela na levi roki. "Tako, prišli so." Zagledala sem velik avtomobil iz katerega je torej prihajalo tuljenje siren. Ko naju je voznik zagledal je v trenutku skočil ven iz avta, sledili pa so mu še trije. Takoj sem jih prepoznala po opravah. Bili so reševalci. "Ste vi Mel?" Je vprašal eden izmed njih in ona je prikimala. "Ja, to sem jaz. To pa je ponesrečenec." Pokazala je na Uroša in vsi štirje so se sklonili k njemu. Nisem vedela kaj počnejo. Nekaj so mrmrali nato pa ga dvignili na nosilo. Ponesli so ga v zadnji del avta in za njim zaprli vrata. Trije so odšli noter eden pa se je še obrnil k njej. "Kako je? Je vse v redu z njim?" Je izbruhnilo iz Mel a reševalec je le skomignil z rameni. "Ne vemo zagotovo. Fant ima pretres možganov. Mogoče pa ima tudi zlomljeno lobanjo kar bi lahko bilo tudi usodno za njega...." Zastal mi je dih. Pretres možganov, zlomljena lobanja, usodno za njega... Besede so mi odzvanjale v glav in spet so mi po licih začele teči solze. Mel je pokimala. "Prav, hvala." Reševalec je prikimal nato pa še enkrat nekaj vprašal. "Ste kaj v sorodu s fantom? Ali pa mogoče poznate njegove starše? Bi jih lahko obvestili o fantovi nesreči?" Mel je odkimala. "Ne, ne poznam njegovih staršev in tudi v sorodu nisem z njim. Žal jih ne morem obvestiti." "Prav, hvala vam. Fant nujno potrebuje zdravniško oskrbo, da ne bo prepozno." Je še rekel reševalec in skočil v vozilo. Spet so se zaslišale sirene in vozilo je odhrumelo naprej po ulici, da ga kmalu nisem več videla.


Ostala sem sama z Mel. Razmišljala sem kaj naj storim. Do doma ni bilo daleč in zapomnila sem si pot po kateri lahko pridem do njega. Poleg tega Urošova mama ne ve kaj se je zgodilo z Urošom. In tako sem se odločila.
Pogledala sem Mel in se v mislih poslovila od nje. Urošu je nekako rešila življenje. "Adijo in hvala." Nato sem stekla po ulici in za sabo slišala klice Mel. Verjetno jo je skrbelo zame a jaz sem dobro vedela kam grem. Tekla sem in vsa zadihana pritekla do doma. Že sem razmišljala kako naj potrkam, da mi bo Uroševa mama odprla vrata, ko pa so se ta sama odprla. Ven je vsa rdeča v obraz prišla Urošova mama. Videti je bilo, da se je na hitro uredila, saj so bili njeni lasje razmršeni, šminka pa rahlo razmazana. Oči so se ji svetlikale saj je v njih zadrževala solze. "Lady! Joj, vsaj ti si v redu. Ka-kaj se je zgodilo? Je Uroš v redu? Je v bolnici? Ga je povozil avto? Reševalci so me le na hitro obvestili. Ja-jaz umiram od strahu..." Naposled le ni mogla več zadržati solz in te so ji spolzele po licih. Sesedla se je na tla kar na stopnicah in glavo zakopala v dlani. Prišla sem bližje in jo polizala po roki. "Vse bo še v redu." Sem zašepetala a zdaj nisem bila več tako prepričana. Tudi jaz sem podlegla solzam, ki so privrele iz mene.