Ne sprašujte me kaj se je zgodilo v naslednje pol ure. Ker vam ne bi znala povedati. Vse se je dogajalo prehitro. Kmalu po tem, ko sva z Urošovo mamo obupano sedeli na stopnicah terase, sva se odpeljali v bolnišnico. Skočila sem na zadnji sedež in se zopet prepustila svojim obupanim mislim. Tako kot me je zdaj me ni skrbelo še nikoli v življenju. Zdaj sem šele zares čutila kako rada imam Uroša.
Pogledala sem skozi okno. Okolica se je spreminjala v zmazek, ki je drsel mimo. Komaj sem prepoznala obrise dreves in hiš. Še nikoli se nisem zares peljala v teh avtih. Nisem vedela kako so lahko človečnjaki tako obsedeni z njimi. Povsod si jih lahko videl. Te velike škatle na kolesih za katerimi se je kadilo. Tudi vonj, ki so ga oddajale ni bil prijeten. Ko sem se zgubila v oblaku smradu, ki so ga oddajale sem se dobesedno začela dušiti.


Zmotilo me je cviljenje gum. Urošova mama je sunkovito zavrla in parkirala na parkirišču. Pograbila je torbico in odprla vrata. "Pridi, greva," Je rekla s tihim glasom in še meni odprla vrata, da sem skočila ven. Ozrla sem se naokoli. Bili sva pred veliko belo stavbo s ogromno majhnimi okenci. Vedela sem, da je bolnišnica. Urošova mama se je napotila proti velikim vratom kjer so vstopali ljudje. Nekateri so imeli povito nogo, nekateri roko, nekateri pa so na glavi imeli obliž. Veliko pogledov je bilo uprtih vame. Vsi pa so se čudili, da v bolnišnico vstopa psička. A v tistem trenutku mi je to še najmanj pomenilo. Le sledila sem Urošovi mami, ki se je začela vzpenjati pk stopnicah v višje nadstropje. Skakala sem iz stopnice na stopnico in opazovala kam se je namenila Uroševa mama. Mimo naju je prišla postavna mlada ženska, oblečena v belo uniformo in lasmi spetimi v visok čop. Urošova mama jo je povlekla za ramo. "Oprostite ali mogoče veste v kateri sobi je mlad deček? Nesrečo z avtom je imel, zbil ga je avto," Urošovi mami so se v očeh zopet zasvetlikale solze. Že spomin na Uroša je bil zanjo boleč. "Ime ponesrečenca?" Je vprašala mlada ženska. "Uroš Novak,"
Ženska je le prikimala.
"Pa vaše ime?"
"Rebeka Novak. Njegova mama sem,"
Je odgovorila mama -Rebeka-.
"Prav. Pojdite z menoj,"
Ženska si je živčno popravila koder las, ki ji je ušel iz čopa, za uho. Odpravila se je naprej po hodniku in se nato pri sobi s številko 206 ustavila.
"Vaš sin je tukaj. V sobi so zdravniki, ki vam bodo povedali njegovo stanje,"
Rebeka je živčno prikimala.
"Prav, hvala,"
Ženska se je nato obrnila proti meni.
"Njo bom odpeljala v sobo za čakanje. Po obisku lahko pridete po njo,"
Srce mi je za trenutek zastalo. To pa ne! Kako si drzne?! Verjetno me poleg Rebeke za Uroša še najbolj skrbi! Jezno sem zalajala in se ozrla proti Rebeki. Proseče sem jo pogledala.
"Ona bo ostala z mano. V redu je. Pridna psička je, in ne bo povzročala težav,"
Rebeka se mi je nasmehnila ženska pred nama pa naju je le grdo pogledala.
"Ampam gospa..."
"V redu je. Lahko greste,"
Jo je Uroševa mama hitro odslovila. Ženska je le nejevolno zagodrnjala in odšla po hodniku.
"Pridi," Rebeka je globoko zavzdihnila in odprla vrata sobe.
Zastal mi je dih. Zagledala sem Uroša, ki je ležal na beli bolniški postelji okoli njega pa so bile razne cevke, ki jih je imel tudi v nosu. Prsi so se mu počasi premikale gor in dol in nisem si predstavljala, da bi se naenkrat to premikanje zaustavilo. V oči so mi stopile solze in ena mi je spolzela po licu. Tako sem si želela, da bi Uroša spet videla nasmejanega. A še hujše je bilo za Rebeko. Sesedla se je na stol in spet so jo premagale solze. Hlipala je in res se mi je zasmilila.


Po nekaj časa je k Rebeki pristopil majhen čokat zdravnik. Rahlo se je mrščil a videlo se je, da mu je hudo za žensko pred njim. "Gospa, potrebujete robčke mogoče?" Podal ji jih je celo pest in Rebeka jih je hvaležno sprejela. Ko je vsaj malo nehala hlipati, si je obrisala zabuhle oči. "Poglejte, stanje vašega sina je za enkrat stabilno. Imel je pretres možganov, a zdaj je stanje malo boljše. A še zmeraj obstaja tveganje za... za..." Zdravniku ni bilo treba dokončati stavka. Jaz in Rebeka sva vedeli zadnjo besedo. Legla sem na tla in opazovala Uroša. Prosim ostani z mano... Prosim! Solze so mi stekle po licih takoj, ko sem pomislila, da Uroša... mogoče kmalu ne bo... kmalu ne bo ob meni.
Gledala sem njegov obraz in objokavala nad nepravičnostjo tega sveta. Moje solze so samo odražale moje bolečine, ki so se nabirale v meni. In bilo jih je veliko. Bilo je veliko solz