*i*Zopet sem se znašla v gozdu. Bilo je temno in srhljivo. Vejice so pokljale pod vsakim mojim korakom, ki sem ga naredila. Naenkrat je zapihal veter in zazeblo me je. Za sabo sem zaslišala korake in nato sem jo spet zagledala. Zagledala sem... Liso. Stala je za mano, nepremična in s srdom v očeh. Gledala me je tako kot nazadnje, ko sem jo videla v gozdu. Tako neprijazno in brez njene iskrice v očeh, ki sem jo vedno lahko ozrla, da mi je dajala upanje. To ni bila Lisa. Vsaj taka ne, kot sem jo poznala. "Lisa?" Sem nenadoma izgovorila. Njen pogled se ni spremenil.
"Lisa, Lisa!" Stopila sem k njej in jo rahlo stresla.
"Lisa! Kaj se dogaja?"
Lisa se je v trenutku premaknila kot, da bi jo stresla iz transa in njene zdaj temne oči so me prestreljevale.
"O, La-Lady, ali kako si že. Še zmeraj se čudim temu butastemu imenu, ampak kakorkoli. Kako je tvoj človečnjak. Ali se mi samo zdi ali zdaj leži v bolnici?"
Njene črne prodorne oči so me gledale v dno duše. V očeh so se mi zopet nabrale solze. Lisa me je spomnila na Uroša a ne da bi mi pomagala, temveč da bi mi zadala še globjo rano.
"J-ja v bolnici je. Ka-kako to veš?"
Sem jecljala, Lisa pa se je le zasmejala. Njen smeh me je spominjal na zven tisočerih kozarcev, ki so se razbili.
"Kako to vem? Preprosto. Vidim. Vidim njega in tebe kako trpiš zraven. Nemogoče kako si se navezala na njega. Zdaj ko bo umrl boš umrla tudi ti. Tvoja duša se bo zlomila in s tem tudi ti. Vse samo zaradi njega,"
Zdaj se je Lisa nagnila čisto k meni in mi vse povedano zasikala v obraz. Solze so spet preprosto začele liti iz mene. Vse besede, ki jih je izbrala me niso mogle bolj prizadeti.
"Do-dovolj. Nehaj Lisa! Utihni!"
Sem nenadoma zakričala nanjo in moj krik je zadonel v gozdu. Dovolj sem jo imela.
"Utihni! Vem-vem da to nisi ti!"
Solze so še kar drle iz mene.
"A čisto nič mi ne pomagaš! Uroš-Uroš ne bo umrl. Si razumela?! NE BO UMRL!"
V tistem trenutku se mi je odpeljalo.
"IN JAZ MU BOM STALA OB STRANI! TAKO KOT SI MI TI VČASIH! ZDAJ-ZDAJ PA TE NE PREPOZNAM VEČ. Kdo-kdo sploh si?"
Kričala sem in Lisa se je z vsako besedo, ki sem jo izrekla primaknila za en korak nazaj. Zdelo... zdelo se mi je, da se me je ustrašila.
"Kdo si?"
Sem še enkrat ponovila z malo manj odločnim glasom. To se je poznalo. Lisa je zopet dobila tisti pogled v očeh in rahlo se mi je približala. Nato pa je izrekla besede ob katerih sem skoraj omedlela.
"Jaz sem... ti,"
Zameglilo se mi je pred očmi.
"K-kaj?"
Sem bila še zmožna izreči, Lisa pa se je zakrohotala.
"Ja, prav si slišala. Nisem Lisa, prav imaš. Ampak sem ti. Jaz sem tisti glas, ki vedno dvomi vate. Sem tista, ki ti vzbuja dvome in strah, saj si želi, da bi to občutila. Moja edina želja je, da izgubiš vso srečo. Da je v tebi le še obup in strah. Strah pred prihodnostjo in preteklostjo. In to mi je uspelo, kajne? Vsak dan te je strah kaj bo in kaj je bilo. Obžaluješ za Piko in Liso, prav tako pa te je strah za Uroša. Prav žal mi je zate. V tem se boš izgubila. Ves ta strah pred prihodnostjo in preteklostjo bo bil preveč zate. Zlomila se boš in s tem zapustila vse, ki te imajo radi. Piko, ki počiva v tvojem srcu, Liso, ki te čaka nekje tam v svetu in Uroša, ki čaka, da mu boš zopet stala ob strani. A nič od tega ne boš mogla. Ker boš pustila strahu, v bistvu meni, da te pokoplje. Ja, taka si. Brez moči za naprej. Zguba. Popolna zguba,"
V tistem trenutku sem se zgrudila. Preprosto nisem mogla več. Moje misli so bile neukročen vihar, ki ga nisem mogla več nadzorovati. Videla sem Liso, ki se mi je smejala nad mano. Njen smeh mi je zvonel v ušesih in naenkrat mi je bilo vsega dovolj. Dovolj mi je bilo nje, njenega odurnega smeha in zdaj sem vedela kaj moram storiti. Počasi sem se dvignila po konci tako, da sem Lisi zrla v oči. To jo je presenetilo in njen smeh je utihnil.
"Mogoče imaš prav. Mogoče se bom res zlomila pred strahom prihodnosti in preteklosti. A nekaj ti lahko povem. Nekaj kar ne boš nikoli razumela," rahlo sem se ustavila in opazovala Liso. Njen pogled ni bil več tako prepričan kot je bil pred trenutkom. In točno vedela sem zakaj.
"Pa veš zakaj ne boš razumela? Zato, ker ti je to popolno nasprotje. Jaz... vem da se ne bom nikoli zlomila dokler bom imela to. Dokler bom imela stvar, ki mi je najpomembnejša na svetu. Ljubezen. Dokler bom v sebi imela ljubezen mi nikoli ne boš nič mogla. Ljubezen je stvar, ki je ti ne boš nikoli razumela. Jaz pa jo. Uroš, Lisa, Pika, vsi so mi dajali ljubezen in mi jo še zmeraj. In to zato, ker so v mojem srcu. In dokler bodo v mojem srcu bom imela ljubezen. Ti pa je nimaš. Ker si le utvara, ki jo je ustvaril moj um. Takrat, ko sem bila prestrašena si nastala ti. A zdaj je tega konec. Tebe je konec," Lisa se je v tistem trenutku začela razblinjati. Kričala je medtem, ko se je njeno telo začelo razblinjati v bežno meglico. "NE! NE! STRAH TE JE! STRAH TE JE! STRAH TE JE IN UROŠ BO UMRL. POSLUŠAJ ME! UMRL BO!" Je kričala a tokrat ji nisem nasedla. Nisem se pustila strahu temveč sem le gledala kako bo za vedno izginil. Še zadnjič sem ozrla Lisin, pravzaprav strahov obraz, in tiho šepnila.
"Zbogom. Upam, da se nikoli več ne srečava," Rahlo sem se nasmehnila in opazovala kako se je 'Lisa' razblinila v kupček pepela, ki je ležal na gozdnih tleh. Nato sem se zbudila.*i*