Po mojih norih sanjah nisem mogla več jasno razmišljati. V moji glavi so odmevali prepričljivi klici tega, da bo Uroš umrl. A vseeno sem se počutila malo bolje. V meni je raslo zavedanje, da je mojega strahu in dvoma konec. Da bo šlo na bolje.

_______
"... z vašim sinom je stanje bolj stabilno. Ni več v kritičnem in kmalu bo že čisto v redu. Dolgotrajnih posledic ne bo a vseeno bo moral nekaj časa počivati, utrditi mišice, da bo sploh lahko hodil." Sem ujela nekaj besed med pogovorom z zdravnikom in Rebeko. Močno sem si oddahnila. Od Urošove nesreče sta minila dva tedna. Z Rebeko sva ravno prišli na obisk k Urošu in zdaj sem poslušala pogovor.

Pogledala sem proti Uroševi bolniški postelji. Negibno je ležal, oblečen v belo zdravniško haljo. Nasmehnila sem se. Končno bo spet v redu. Približala sem se postelji in si dovolila polizati njegovo dlan, ki je mlahavo visela preko roba postelje. Skoraj sem nehala dihati, ko sem opazila kako so se Urošove oči mežikajoče odpirale. "Uroš!" Sem zalajala in skočila na njegovo posteljo. "L-Lady?" Šibko se je nasmehnil in njegove temne oči so se zalesketale od sreče. Po dveh tednih sem ga končno spet ozrla budnega. Vedno, ko sem bila pri njemu je le mirno spal in se ni zavedal koliko solz in hrepenenja sem potočila zanj.
"Ti si. Kako sem te pogrešal. Rešila si mi življenje, veš?" Je šibko izdavil in me pobožal za ušesi.
Nisem si mogla pomagati, da v očeh ne bi zopet začutila solz. Solz sreče. Z nekaj pomežiki sem jih odgnala, saj -čeprav je šlo za solze sreče- v tistem trenutku nisem želela jokati.
"Tako sem te vesel. In veš kako sem vesel, da se bom vrnil domov... Tukaj je namreč hrana ogabna." Zasmejala sem se. Če bi me le razumel, bi se mu pohvalila s tem, da vsak dan pojem goro slanine medtem ko se on muči z pogreto in neokusno hrano. A mu na žalost nisem mogla.

Med nama je nato nastala tišina. Neprijetna tesna tišina. A v tistem trenutku me ni motila. Bila je prijetna. In to zato, ker tišina kdaj pove več kot tisoč besed. V tistem trenutku nisva potrebovala besed. Dovolj je bilo le, da sva se po dolgem času spet srečala in občutila bližino en drugega. Zavzdihnila sem.
Vse se je uredilo. Vidiš? Rekel sem ti, da se bo.
Je šepnil glas v meni. Vidim ja. Od zdaj naprej bom poslušala le še ta glas. Nasmehnila sem se. Uroš me je medtem močno stisnil k sebi.
"Rad te imam, Lady. Zelo. Zelo te imam rad."
Utapljala sem se v njegovih sladkih besedah, na koncu pa šepnila.
"Tudi jaz te imam rada, Uroš. In to zelo."
______

En teden kasneje...

Vrata hiše so zaškrtala, ko je Rebeka ključ izvlekla iz ključavnice in z roko porinila vrata, da so se odprla. Zagledala sem že znan hodnik in Uroša rahlo porinila pred sabo. Če ne štejemo bergel in velikega obliža, ki ga je imel na čelu je bil videti odlično. Od njega je prekipevala dobra volja in veselje, da je spet doma. Zavzdihnil je.
"Ljubo doma kdor ga ima."
Vsi trije smo se zasmejali in po treh tednih znova skupaj vstopili v hišo.
_____

Dnevi so minevali in končno je bilo spet vse tako kot mora biti. Z Urošem je bilo že vse v redu in ni bilo trenutka, ki ga ne bi preživela skupaj. Nikoli mi ni bilo dolgčas in to se je poznalo, ko sem zvečer utrujena padla v Uroševo posteljo. A vseeno se mi je kdaj zazdelo, da si obupno želim vsaj nekaj 'prave' družbe. Vedela sem, da v hiši poleg naše živi pes, in nekajkrat sem ga že videvala od daleč. A takšne strahopetne narave kot sem bila, sem vedela, da nikoli ne bom zbrala dovolj poguma in ga vsaj pozdravila.
______

"Lady, pridi greva na sprehod!" Sem zaslišala Urošev glas in navdušeno poskočila. Stekla sem po stopnicah in švignila mimo Uroša, ki se je še obuval, na svež zrak. Ritensko sem hodila nazaj in gledala kdaj bo Uroš prišel skozi vrata. Neučakano sem zalajala in se nasmehnila. Tak je bil Uroš. Vedno je preveril še sto stvari preden sva odšla.
Bum.
Rahlo se mi je zameglilo pred očmi in padla sem. Skozi nejasne obrise sem ga ozrla. Njega. Tistega psa, ki si ga že par tednov želim vsaj pozdraviti.
"Si... si v redu?"
V trebuhu sem začutila nešteto metuljčkov in prisegla bi, da sem zardela huje kot že kar precej prekuhan rak.