Nazadnje..
V trebuhu sem začutila nešteto metuljčkov in prisegla bi, da sem zardela huje kot že kar precej prekuhan rak.
****
Kako čuden je bil ta občutek. Kot... kot, da bi se sto majhnih metuljčkov zaletavali en v drugega v mojem trebuhu. V moj obraz, ki je bil vetjetno rdeč kot paradižnik, pa mi je bilo neznansko vroče.
"Khm... si v redu?"
Šele tedaj sem zares pogledala psa pred mano. Bil je velik in rjav, sklepala sem, da je mešanček. Njegove temne oči so me nežno gledale, verjetno vprašljivo, če sploh znam govoriti.
Odhrkala sem se.
"V redu sem ja. Hvala."
Nasmehnil se mi je in vrnila sem mu bežen majhen nasmešek. Verjetno je izgledal precej neumno.
"Jaz sem Reyn. Pa ti?"
Moj bog. Reyn. Se vam ne zdi to presenetljivo lepo ime?
Minila je sekunda. Minuta. Dve minuti. Mogoče tri, kaj pa jaz vem. A jaz kot največji, ampak res največji idiot sem kot rahlo premaknjeno strmela vanj. Ne morem si pomagati, če pa je bil tako nenavadno... ljubek?
To misel sem si pregnala iz glave.
"Hmm... si prepričana, da si res v redu? Zdiš se mi malo... zmedena?"
Ne morem si predstavljati kako sem zardela v tistem trenutku. Verjetno huje kot žgoča lava. Sploh ni premerjave.
"Ja. Oprosti. V redu sem. Samo rahlo... rahlo me boli glava," zdaj očitno že lažem... "Moje ime je Lady. Me.. me veseli."
Očitno se je moj jezik spet zganil. Gledal me je lepo in končno se je nasmehnil.
"Haha tudi mene veseli. Se mi zdi, da si moja soseda. Potem se bova še kaj videla."
Ponovno se je nasmehnil. Njegov nasmeh je bil tako nežen in sladek kot tisti sladoled, ki sem ga jedla z Urošem v parku. Ponovno sem rahlo premaknjeno strmela vanj.
"Reyn! Reyn! Pridi pojdiva!"
Klici so prihajali od mlade ženske, ki se je prijazno smehljala. Verjetno živi v hiši poleg naše, sem si mislila.
Reyn se je obrnil v njeno smer in me pri tem ne vede rahlo oplazil po moji tački s svojo.
"Oprosti."
Zardel je a sigurno ne tako kot jaz. Ta dotik je bil... nekaj posebnega.
Ni bilo kot takrat, ko me je pobožal Uroš. Bilo je lepo, nežno najbolj pa sem si želela, da bi trajalo za vedno. Želela sem si, da bi njegova tačka počivala na moji, jaz pa bi bila stisnjena nekje globoko v njegovem objemu.
"No... adijo. Upam, da se še kaj vidiva."
Nasmehnil se mi je nato pa stekel k tisti mladi ženski.
"Adijo."
Sem šepnila čisto tiho z zasanjanim glasom. Za njim sem gledala vse dokler ni izginil nekje naprej po ulici.
"...Lady? Pa kje si ti no? Pojdiva!"
Omotično sem se ozrla k Urošu. Ta se je nasmehnil.
"Sem videl, da si spoznala novega prijatelja. Super, lahko te kdaj odpeljem k njim ali pa gremo skupaj na sprehod."
Navdušeno sem zalajala. V mojih mislih je kar kričalo.
Nato sem se z Urošom odpravila naprej po ulici.
A z glavo nisem bila čisto pri stvari. Moje misli so se neprestano pa čeprav si tega nisem želela, vračale k Reynu. Moje srce je zaprhutalo takoj, ko sem pomislila nanj. Ta občutek mi ni bil znan. Občutila sem ga prvič a kljub temu je bil nekaj najlepšega. Vedno bolj, ko sem razmišljala o Reynu, vedno bolj vznemirjena sem bila. Najraje bi se obrnila in stekla za Reynom.
Zdaj sem vedela nekaj. To čustvo mi ni bilo znano a vedela sem kaj je.
Ljubezen.
Zaljubljena sem.