Dnevi so minevali in jaz se ne bi mogla počutiti bolje. Noben dan mi ni bilo dolgčas saj sem večino časa preživela z Reynom ali pa z Urošom. Reyn se je izkazal za zelo prijaznega in zvestega prijatelja ob katerem mi ni bilo nikoli dolgčas. Prav nasprotno. Ob njem so dnevi postali ure, ure minute in minute sekunde. Ob njem je čas tekel veliko hitreje in z vsakim dnem se je moja zaljubljenost do njega povečala. Hej! Ne glejte me zdaj tako.
Ne morem si pomagati, če je pa ljubek...
****
"Lady pridi greva! Si pozabila? Danes gremo na izlet. Ti, jaz, Reyn in Eva."
Srce mi je poskočilo. Saj res! Kako za božjo voljo sem lahko pozabila na to? Eva-najina soseda, toliko stara kot Uroš,- in on sta se že nekaj časa dogovarjala, da bomo odšli na skupni izlet, kampirat. Jaz pa sem se ravno sprehajala po kuhinji, če bi mi Rebeka namenila kakšen priboljšek.
Stekla sem vse do Uroša, ki se je že obuval. S sabo je imel velik nahrbtnik.
Pobožal me je nato pa odprl vhodna vrata.
"Adijo mami! Se vidimo jutri."
Je še zaklical nato pa zaloputnil vrata ne da bi počakal na odgovor.
"No pridi pojdiva do Reyna in Eve."
Sprehodila sva se do njune hiše in pozvonila.
Kmalu nama je odprla Eva.
Veselo se nama je nasmehnila in pri tem nisem mogla spregledati Uroša, ki je zasanjano strmel vanjo. Priznati sem morala, da je ljubka.
Imela je temne valovite lasje, ki so ji padali na ramena.
Njene oči so bile gozdno zelene in vedno so se ji prijazno svetlikale.
Tokrat je bila oblečena v prikupno belo obleko z naborki, ki je poudarila njeno lepo postavo.
Ni dvoma. Uroš se je res zatreskal vanjo.
"O hej Lady. Hej Uroš. Z Reynom takoj prideva. Minutka."
Je rekla in izginila v hiši.
Res se je prikazala čez kakšno minuto in tudi ona je imela ogromen nahrbtnik na rameh.
Za njo je hodil Reyn in ko me je zagledal se je prijazno nasmehnil.
"Hej. Kako si?"
Me je vprašal jaz pa si nisem mogla pomagati, da ne bi zasanjano strmela v njega.
"Hej. Super, ti?"
Zgolj nasmehnil se je kar sem vzela za "dobro".
"Reyn, Lady! Pojdimo! Čaka nas še dolga pot."
In tako se je naša vesela dogodivščina začela.
****
Čez kakšni dve uri smo prispeli v zasluženo hladno senco gozda. Prisežem, da še v življenju nisem bila tako utrujena. Iz mene je kar teklo in, ko smo končno prispeli v gozd sem se utrujeno sesedla na gozdna tla.
"Si utrujena?"
Me je vprašal Reyn in sedel poleg mene.
Rahlo sem zardela, čeprav tega ni bilo opaziti saj sem bila že tako rdeča.
"Mislim... sem ja.."
V strahu sem ga pogledala saj nisem vedela kaj si bo mislil o meni, a on se mi je le nasmehnil.
"Ah saj sem tudi jaz. Upam, da je bilo to konec hoje za danes. No ampak saj jo je verejtno bilo."
Pri tem je zavil z očmi in pokazal na Uroša in Evo, ki sta gledala na zemljevid pri tem pa glave sklanjala sumljivo skupaj. Ni bilo videti, da bi se posebej posvečala zemljevidu. Nisem si mogla kaj, da se ne bi zasmejala.
"Haha verjetno se res ne bomo nikamor več zmaknili."
In tako sva se skupaj smejala.
****
Kmalu po tem smo se sprehodili le še do večje jase kjer je že bilo postavljenih par šotorov. Ljudje so živahno klepetali in uživali v senci. Vsi mi-olajšani- ker je končno konec hoje smo si našli udoben prostor na robu jase. Eva in Uroš sta se že začela ubadati s postavljanjem šotora in pri tem ju z Reynom raje nisva motila. Šla sva se malo razgledat po gozdu in pri tem naletela na šumeč potoček, ki je žlubodral in tekel nekam naprej v gozd. Žejna, ker prej nisva še ničesar spila, sva se nagnila nad potok in pila.
"Ah... življenje je lepo se ti ne zdi?"
Je rekel Reyn medtem, ko je ležal na gozdnem mahu. Zasmejala sem se.
"Jap. Prav imaš."
Bilo mi je neprijetno saj je ležal jaz pa sem se živčno prestopala.
"Daj no. Pridi sem. Dovolj prostora je za oba."
Pokazal je na prostor poleg sebe in živo rdeče sem zardela.
Nato pa sem vseeno legla poleg njega. Gledala sva v krošnje dreves in ptički so veselo prepevali. Poleg naju je žlubodral potoček a jaz se vseeno nisem mogla sprostiti. Zdelo se mi je, da Reyn to čuti. Vsakič, ko se je malo obrnil in se me dotaknil sem na tistem mestu začutila mravljince.
"Sprosti se no. Saj ne grizem."
Zasmejala sem se.
"Pravzaprav lahko grizeš."
Oba sva se zasmejala.
"Ja ampak tebe ne bom, brez skrbi."
Tišina.
Neprijetna. Tišina.
"Hmm... zakaj pa ne?"
Sem vprašala in se namuznila.
"Ne vem no... Ne zdiš se mi dovolj sočna, zato bi bilo škoda, da te ugriznem za prazen nič."
Zopet sem se zasmejala in ga tokrat pogledala v oči.
Njegove temne oči so bile nekaj najlepšega na svetu.
"A tako."
Prikimal je in zopet sem se nasmehnila.
Ptički so zažvrgoleli še glasneje.
Zdelo se mi je, da pojejo nama.
*****
Tadadaaaa. Nov dell po stotih letih haha. Tokrat bolj romantičen ampak vsen še ni to to. Haha sej najprej nism vedla če nej še naprej napišem al ne sam pol se mi je kle zdel dobr zaključit.
Tkoda nasleden del spet drama muhaha
Nsn sam nvm no mal jo bo spet treba narest haha.
Drugač pa ja i hope da vam je bil ta del všeč<33
Hvala vsem za komentarje sploh pa bi se rada zahvalila kiwiNZ ker komentira čist vsak del tkoda tale del je posvečen tebi<33
Pol pa hvala še Piki685, love animals, dogy dog... Skratka zlati ste<333
Zgodba se bo kmal končala tkoda hvala vsem ki jo spremljate<333
Lepo se mejtee in uživajte v počitnicah<3
Vaša #RaPo