Hey! Spet prepozno objavljam nov del, ampak res nisem našla časa. Tukaj je torej sedmi del! Uživajte in komentirajte!

Ko je konec naravoslovja imam še eno uro slove in dve uri likovne. Likovno se veselim, čeprav delamo linorez. Vedno sem bila med boljšimi pri likovni. Ampak mi zaradi linoreza nekoliko pada motivacija. Ker je linorez pač, linorez. Moraš delat take čudne "valovčke" in pri tem se (vsaj jaz) neštetokrat porežeš. Na rokah imam še vedno odrgnine od prejšnega tedna. Ampak nam vsaj dovoli, da imamo glasbo in sedimo kakor želimo. To bomo pri Slovarci doživeli samo v najbolj norih sanjah. Ok, še tam ne. Slovarca je ena tistih učiteljev, ki jih res zanima samo dopisovanje, prepisovanje in druga pravila. Ok, in dejstvo, da mislijo, da je njihov predmet edini in najbolj pomemben na tem velikem svetu. Zato nas lahko zasuva z nalogo, ker pač "ne obstaja" noben drug predmet. In da bomo manj časa preživeli na telefonih. To si samo misli, ampak pri skoraj vsaki uri izkoristi priložnost, da bi nam nakladala kako v njenih časih niso imeli telefonov in kako to poškoduje oči. Odlično! Kot, da to ne poslušam že od očeta, none, mame... In še veliko drugih! Kakorkoli, zdaj imam slovo. In je res bedna. In spet razlaga o telefonih. Kakorkoli se ti javim še kasneje!
Ojla! Nazaj sem. Zdaj imam kosilo. Po pravici povedano hodim bolj samo zato, ker se rada pogovarjam z Evo in Klaro pri kosilu. Vsakič se nam pridruži še Nika. Bila je naša sošolka, ampak smo se lani mešali in je pristala v drugem razredu. Ampak vsakič ko utegne in nima drugih ur se nam pridruži. Če se nam pridruži moraš razumeti, da boš v jedilnici pol ure dlje. Zakaj? Preprosto! Treba je izkoristiti čas, ki ga imaš na voljo preživeti z bivšo sošolko. Aja, pa še en bolj pomemben razlog. Ker, izredno pogosto (prevod-vsakič), katera drugi skrije ključe, ali ji vzame copate. Včasih vržejo prtičke v vodo ali zlijejo kis od solate ti v vodo. In potem se jaz pritožujem, da fantje niso odrasli! Poglejte nas! Ja, pa vedno se režimo, kot, da je cela jedilnica naša in vedno nas čudno gledajo, doma pa mi še oče teži, da zakaj se tako derem. Vesela sem. In nikoli se ne oziramo na poglede. Cela jedilnica je naša. Samo naša. In potem spet zamudimo na avtobus. Ampak mi ni žal. Še čakati v koloni je zabavno. Ampak jaz res čisto preveč nakladam o šoli! Sicer v primerjavi z Slovarco ni to nič!
Ampak zdaj sem že doma. Ležim na postelji z vsemi štirimi od sebe. Imela sem še en dolg tek na tekalni stezi. Ampak se odločam ali naj grem dejansko kaj skuhat ali bom pač jedla sendvič ob novem delu serije. Pa bo ati potem skuhal. Evo ne morem poklicati, da bi mi pomagala pri tej TEŽKI odločitvi, ker je na treningu. Klara pa ima vaje za nastop. Zdaj ji nisem več zavistna. V bistvu bom pomagala pri ličenju. Ampak itak se morajo najprej naučiti besedila. Potrebovali me bodo čez komaj mesec dni. Mojo TEŽKO odločitev, glede hrane bom prepustila sebi. Torej so danes na vrsti sendviči! Včeraj nisem gledala serije, ker sem se učila, ker sem mislila, da bom vprašana slovo. Pa ni niti spraševala. No zdaj pa si grem pripraviti sendviče in se razkomotit na kavč. Pa-pa!