Gledala sem tarčo. Prsti so prijeli tetivo, v njih sem začutila ščemenje. Stresla sem z lasmi in še enkrat pogledala tarčo, naro pa izpustila tetivo.
Od razočaranja sem spustila lok. Zadela sem v modro, kljub temu, da sem bila tako blizu tarči. Trener je prišel k meni, a je ob rezultatu le zmajal z glavo in šel naprej.
Vzela sem novo puščico iz tula. Še vedno se spomnim, ko sem ga dobila za deseti rojstni dan. Od takrat mi prinaša srečo - a zdaj ne več.
"Katja!" je rekel trener. "Zdaj bodo prišli novi, tisti, ki si želijo včlaniti v Puščico. Nameraval sem te dati na predstavitev, a zdaj? Malo bolj se potrudi!!!"
Od žalosti sem zadrhtela. Pri vsaki puščici sem pomislila NANJO - na Lizo, mojo BFF. Komaj kaj sva se klicali, zato je bila moja stiska še hujša. Da so te izbrali za predstavitev novincev je bila velika čast. To sem si želela, že odkar so moji majhni desetletni prstki prvič prijeli tetivo. Trener je v meni prepoznal talent in me dal v skupino s starejšimi, kjer sem blestela. Odkar se je Liza preselila - no, nisem več tako dobra.
"Samo trenutek!" sem rekla. "Veste, kako si želim biti na predstavitvi... Zbrala se bom, obljubim!"
Trener me je postrani pogledal, potem pa mu je obraz spreletel nasmeh. Podal mi je šop puščic in pokimal. V hipu sem dojela, kaj hoče. To je storil vedno, ko je hotel, da se mu nekdo dokaže.
"Prav," sem rekla. Vzela sem puščico, jo položila na lok in se zbrala. Mislila sem na vse novince, ki se bodo, če nas bo predstavljal nekdo dober, resno navdušili nad lokostrelstvom. In sama sem bila izvrstna lokostrelka in odlična govorka. Vedela sem, da moram jaz predstaviti klub Urna Puščica. Ustrelila sem v tarčo, in zadela sem rumeno.
Trener me je pogledal in rekel:"Še dve."
Naložila sem ju na lok in jo eno za drugo ustrelila natančno v sredino tarče. Končno je bil trener videti zadovoljen, celo olajšan. Vedela sem, da si tudi on želi, da bi nas predstavljala jaz, in zdaj mi to lahko dovoli.
***
"Domačo nalogo, Katja." Učiteljica me je strmo gledala. "Jah, včeraj sem bila na strelišču..."
"Res? No, geografijo bi vseeno lahko naredila. To bo minus za danes," je užitkarsko izjavila in ga nakracala v beležko, "Oho, saj to ni prvi, gospodična... Malo pazite, drugače se lahko zgodi, da zaključno oceno zaokrožimo navzdol..." Zaškripala sem z zobmi. Nato pa je zvonilo.
***
Ležala sem v postelji in razmišljala o vsem. O trenerju, ki me je kot majhno klical Robina Hoodka, o puščicah, ki so včeraj zadele v modro, o zgodbicah, ki jih je razlagal trener, o hčeri in sinu trenerja, ki jima je ime Apolon in Artemida (bog lokostrelstva, medicine, sonca, itd., ter boginja lova/lokostrelstva, lune, devištva, itd.) in o šoli, o vseh domačih nalogah, ki se mi jih ne ljubi dokončati, o testu za slovenščino jutri, o sošolkah, med katerimi nisem našla sorodne duše, ter o Aljažu. Razmišljala sem o njegovem raskavem smehu, modrih očeh, načinu, kako se mi je prvi dan nasmehnil. Takrat pa me je spreletelo. Zaljubljena sem.
Zaljubljena sem v Aljaža.