Gledala sem, kako se Aljaž smeje na hodniku. Kljub temu, da je bil pet metrov stran, mi je srce nabijalo, da sem se bala, da bo izskočilo iz mojih prsi. Če želim iti v razred, moram mimo njega. ZAKAJ?! Zakaj se je odločil, da bo stal pred vrati in se smejal s prijatelji, ki jih je dobil v dveh tednih?
Preverila sem svoje črne copate. Ok.
Kavbojke? Nič posebnega.
Majica? Lahko bi bilo slabše.
Lasje? Potegnila sem se za svoje grde kodre svetlo rjave barve. Ali je ogabno dovolj močna beseda?
Oči in trepalnice sem raje kar odmislila. Kaj si bo lahko sploh mislil o meni, glede na moj videz? Ali naj upam, da bo gledal le moje copate, najmanj grozen del mojega videza?
Odločila sem se, da ne smem več stati na stopnicah, ker je mimo ravno prišel ravnatelj in rekel: "Gospodična, oviraš pot, po kateri hodim. Umakni se, ker je tako ali tako to prepovedano."
"Ali v šolskem pravilniku piše: Učenci ne smejo stati na stopnicah, ker tako ovirajo... Zadržala sem se, da nisem rekla 'nadute ravnatelje', nato pa sem raje sklonila glavo in zamrmrala: "Oprostite." Kaj veš, kaj te lahko doleti, če se prerekaš z ravnateljem.
Ta je s strogim pogledom odšel mimo mene, jaz pa sem zbrala pogum in šla po hodniku. Preveč sem se zavedala svojih udov, kako nerodno stopam in kako čudno se mi ob bokih zibljejo roke. Ali bi mogla imeti torbo na obeh ramenih? Je v redu, da mi visi z enega?
Morda bi se mogla postriči na balin, sem pomislila, ker imam tako grde lase. Upam, da imam maskaro lepo nanešeno. Zakaj se tako grda?! sem jezno vprašala samo sebe.
Takrat pa je mimo stekel nek fant, ki so ga sošolci obmetavali s copati. Zadrsal se je po hodniku, si popravil frizuro in se zarežal. Zakričal je sošolcem, da so zgrešili, se obrnil nazaj, nato pa ga je zadel copat, da je med drsenjem izgubil ravnotežje in padel.
Naravnost name.
Preprosto se je zabil v mojo torbo, da sem se prekucnila na tla, skrbno počesani ogabni lasje so bili še bolj ogabni in skuštrani in oblačila pomečkana. Fant, ki sem ga poznala pod imenom Kris, pa je zardel in zamomljal v opravičilo.
Iz mojih oči so švigale strele. Briga me, če padem, a če padem, ko me gleda Aljaž? Kaj si bo mislil o meni? Da sem neumna, grda punca? Opomnila sem se, da sploh ne ve, kdo sem, da zagotovo ne ve niti mojega imena. Kaj pa, če... je začela moja glava.
Ne, je rekel razumen del misli. Aljaž sploh ne ve, kdo si, sprijazni se.
Nisem mu všeč.