2. DEL!!!! velik misterije tkda a mate kak ugib, a vam je usec zgodba PROSIM VSA MNENJA DOBRA IN SLABA V KOMENTARJE! :pray::pray::pray:


»O moj bog!« je zakričala Klara. »Kaj je?!« sem se takoj odzvala. Klara si je zakrila obraz in rekla: »S sabo nimam kopalk.« Tragedija. Klara je vedno tista, ki vse organizira, vse pregleda desetkrat, ima seznam zato je to bilo res nenavadno od nje. Začeli smo pot do jezera, pot nas je vodila po starem mestnem jedru, mesto je bilo res staro. Kamene stavbe, ozke ulice. Med potjo, ki je trajala dlje kot smo si predstavljali smo se ustavili v slaščičarni. »En kornet z vanilijo« sem ponosno prosila prodajalko. »Ja, in jaz bi eno pistacijo, prosim« je zraven dodala Laura. Sladoled smo plačali in nadaljevali pot. Jezero se je že videlo v daljini, hodili smo po stari kolesarki cesti. Jezero je bilo bližje in bližje, večje in večje. Tim se je prvi oglasil: »stari, to je ogromno« Klara je zavila z očmi. »Kako sem lahko pozabila kopalke..« Končno smo prispeli do jezera, slavno jezero Senčar. Svoje brisače smo odložili in stekli do vode. Bila je mrzla, ledena. »Hej! Ne špricaj me.« sem igrivo zakričala. Klara nas je snemala, saj je bila edina ki je ni bilo v vodi. Laura je plavala naprej, Tim jo je zagledal in hitro splaval do nje. Prijela sem brisačo in si jo ovila okoli vratu. V daljavi sem videla star pomol in neko vrvico. Bila je privezana na nek objekt. Nič pomembnega. »Klara, a si snemala? Pokaži mi!« sem vprašala Klaro. »Ja, itak sem.« Klara mi je približala telefon. Na posnetku smo jaz, Laura in Tim. Vsi se igramo, špricamo in potem Laura in Tim splavata naprej, vse normalno. »Čakaj, daj malo nazaj.« Zagledala sem tisti pomol, zdaj sem lahko videla na kaj je pritrjena vrvica. Čoln, obarvan modro z belimi detajli in z napisom: »Južni galeb« Južni galeb, se mi je ponavljajo v glavi, kot da je neka koda ki jo moram razbrati. »Sploh nismo na jugu« je sarkastično rekla Klara ampak imela je prav. Tim in Laura sta plavala proti kopnem, špricala in smejala sta se. Bilo je že pozno, sonce se je nižalo. »A bi šli nazaj?« sem rekla. »Pozno je.« Vsi so se strinjali in odpravili smo se nazaj proti železnici, spet enaka dolga pot. Ljudje so nas čudno gledali. Turisti. Ob prehodu skozi ozko ulico, sem videla znan obraz. Obrnila sem se nazaj in strmela za par sekund in nenadoma ga ni bilo več. »Kaj gledaš?« me je vprašala Laura. Najprej ji nisem odgovorila nato sem jo pogledala in si hitro izmislila izgovor »Uh, gledala sem če smo kaj zgubili, saj veš kako štorasta sta fanta« V tem trenutku sploh nisem bila prepričana, če sem ga res videla. Zakaj bi sploh bil tu? Hodili smo naprej. »Komu pošlem tisti video?« poslala ga je v skupino, odprla sem ga, da še enkrat pogledam tisti čoln. S prsti sem si približala čoln, napis je bil drugačen. »Južni jadran«