Novi del!
----------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------- Ovedla sem se, pa sem še kar ležala tam. nisem zmogla niti premakniti rok. Gledam v zasilno streho nad posteljo. Postelja je bila narejena iz starih vej, in kosa platna. Pok, krik in rjovenje nekega bitja me vržejo pokonci. Pozabila sem, da se mi sploh ne da iz postelje. Carl je stal tam, s puško v roki. Poleg njega pa je ležal los (verjemite ali ne, losi lahko zelo glasno rjovejo). "Kreten! Naboje moramo uporabjati samo za nujne stvari!" Potem pa: "Kyra! Tvojo pomoč potrebujemo." Za mano je stala profesorica Taylor in mi držala roko na rami. "Kaj pa moram storiti?" Vprašam. "Vprašaj Ethana. Ti bo on povedal." O, bog. Ethan. Vseeno odidem do njega. "Prof. Taylor je rekla, da mi ti poveš, kaj moram delati." Zardela sem. Kaj pa drugega. Bilo mi je nerodno za umret. "Glej, hiše gradimo." Je rekel im pokazal na majhno hiško, pokrito z nekaj deskami, ter z nekaj deskami za dno. "K-kaj? Zakaj gradimo hišice?" Sem vprašala cela šokirana. "Polje nas ne mara več. Ti pokažem." In me odvlekel do roba Polja. Zamežikam. "Pa saj je isto, kot kadarkoli prej. Samo... Da ni šole." V grlu se mi je nabral cmok, ko sem pomislila na našo šolo, ki je zdaj ni bilo več. Ethan je začel stavek, ki ga nisem razumela. Stopila sem na Polje. V trenutku se je okoli mene začel prižigati ogenj. Šlo je hitro, kot po bencinu. Dim se je začel oblikovati v podobe, ljudi in še nečesa drugega. Zaslišala sem glas, ki mi je govoril. Bolj šepetal. "Kdor ne reši preklectva zdaj, ga ne bo nikoli. Ti, Kyra, boš umrla, da boš rešila svet, a s tem boš prebudila pošast, ki je..." Nisem več slišala. Ethan me je potegnil izven Polja. Zdaj je bilo ime povsem jasno. Jasno kot beli dan. "Kaj se je zgodilo? Vpraša. Nisem mu odgovorila. Bila sem v svojih mislih. Katero pošast? "Nazaj Moram." Rečem. Ethan me nejeverno pogleda. "Kam? V Polje Pogube?" Samo pokimala sem mu. Potem sem ga odrinila in stekla proti Polju. Padel je. Žal mi je bilo. A sem vedela, da nisem bila samo žrtev. Mene ja hotel. Pa ne Ethan. Glas.
-----------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------
Priložena je slika Kyre.
Upam, da vam je všeč!
----------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------- Ovedla sem se, pa sem še kar ležala tam. nisem zmogla niti premakniti rok. Gledam v zasilno streho nad posteljo. Postelja je bila narejena iz starih vej, in kosa platna. Pok, krik in rjovenje nekega bitja me vržejo pokonci. Pozabila sem, da se mi sploh ne da iz postelje. Carl je stal tam, s puško v roki. Poleg njega pa je ležal los (verjemite ali ne, losi lahko zelo glasno rjovejo). "Kreten! Naboje moramo uporabjati samo za nujne stvari!" Potem pa: "Kyra! Tvojo pomoč potrebujemo." Za mano je stala profesorica Taylor in mi držala roko na rami. "Kaj pa moram storiti?" Vprašam. "Vprašaj Ethana. Ti bo on povedal." O, bog. Ethan. Vseeno odidem do njega. "Prof. Taylor je rekla, da mi ti poveš, kaj moram delati." Zardela sem. Kaj pa drugega. Bilo mi je nerodno za umret. "Glej, hiše gradimo." Je rekel im pokazal na majhno hiško, pokrito z nekaj deskami, ter z nekaj deskami za dno. "K-kaj? Zakaj gradimo hišice?" Sem vprašala cela šokirana. "Polje nas ne mara več. Ti pokažem." In me odvlekel do roba Polja. Zamežikam. "Pa saj je isto, kot kadarkoli prej. Samo... Da ni šole." V grlu se mi je nabral cmok, ko sem pomislila na našo šolo, ki je zdaj ni bilo več. Ethan je začel stavek, ki ga nisem razumela. Stopila sem na Polje. V trenutku se je okoli mene začel prižigati ogenj. Šlo je hitro, kot po bencinu. Dim se je začel oblikovati v podobe, ljudi in še nečesa drugega. Zaslišala sem glas, ki mi je govoril. Bolj šepetal. "Kdor ne reši preklectva zdaj, ga ne bo nikoli. Ti, Kyra, boš umrla, da boš rešila svet, a s tem boš prebudila pošast, ki je..." Nisem več slišala. Ethan me je potegnil izven Polja. Zdaj je bilo ime povsem jasno. Jasno kot beli dan. "Kaj se je zgodilo? Vpraša. Nisem mu odgovorila. Bila sem v svojih mislih. Katero pošast? "Nazaj Moram." Rečem. Ethan me nejeverno pogleda. "Kam? V Polje Pogube?" Samo pokimala sem mu. Potem sem ga odrinila in stekla proti Polju. Padel je. Žal mi je bilo. A sem vedela, da nisem bila samo žrtev. Mene ja hotel. Pa ne Ethan. Glas.
-----------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------
Priložena je slika Kyre.
Upam, da vam je všeč!
Odgovori:
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
No, sam obraz pa lasje so taki. V bistvu ozadje pa oblačila niso enaka.
1
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
Fuulll dobrrr!!! Pa sploh ni grda slika!!! Lovam:beers::beers::heart::heart::heart::heart:
0
Larči (neprijavljena)
Moj odgovor:
jokam se
potrebuje pomoč ali nasvet v
Svetovalnica
Sama doma
Sama sem doma moje mami in atija ni, sestra je en krožek končala že pred pol ure, pa starši vejo, da je tam in da jo morjo pobrat, me fuuuuuuul skrbi da se jim ni kej zgudil, nobenih kontaktov nimam razen babi k žvi zraven nas, pa je ni pa zravn ns žvijo tut moji bratranc pa sestrična pa njeni, sam tut njenih ni doma. nobenih kontaktov nimam, razen maminega outlooka k pa mal slabo dela, ni jih pa doma kakih 2 uri odkar sem jaz prišla dam, in zdej jokam. kva nej nardim
POIŠČI PILOVCA/KO
Pogosta vprašanja
Priljubljene objave
Zadnji odgovori
hvala za lepe misli! :heart_eyes::hugging::sparkling_heart:






Pisalnica