Pisalnica
Po 100 letih nov del!
---------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------Ustavila sem se na Polju. Nič se ni zgodilo. Nobenih plamenov, nobenega glasu. Bila sem jezna. Kaj se je zgodilo? Ethan mi je zaklical od roba polja. "Ej, Kyra! Pridi nazaj! Misli ti bere! Prosim!" Zvenel je obupano. Počasi sem stopala na gozdno mejo. "Kaj se je zgodilo?" Ponovim stavek iz mojih misli. "Saj so nas svarili. Tu so se rodbine znanih in premožnih družin vedno naseljevale. Nihče ni preživel." Nekaj trenutkov sem bila tiho. Morala sem premisliti o povedanem. Ampak... to pomeni, da tudi mi ne bomo preživeli?" Vprašam z velikim cmokom v grlu. Ethan je samo zmajal z glavo. Nato pa mi je rekel "Ampak oni niso imeli znanja, ki ga imamo mi. Oni si niso znali zgradit koče iz lesa. Oni niso bili taki številni. Pridi!" Sledila sem mu v gozd. "Tukaj sedaj gradimo majhne hiške iz preprosto skupaj spetih kosov lesa. Svojo sem že naredil. Lahko ti pomagam. V pol ure je bila hišica postavljena. V njej ni bilo veliko prostora, torej za spalko, majhne osebne stvari in nič drugega. Prav bedno je bilo tudi to, da v hiškah nisi mogel hoditi vzravnano. Moral si počepniti. Na eni strani je bilo odprto, zato je hiško vedno prav neprijetno prezračevalo. Les je ves čas šklepetal. Ne, ni bilo ne prijetno, ne udobno. Pa vseeno bolje kot to, da spimo zunaj, brez vsega.
Zjutraj sem se zbudila. Je bilo sploh jutro? Nisem bila prepričana. V tem gozdu je bila vedno tema. Stopila sem ven. Ne, ni bilo še jutro. Bilo je sredi noči. Vse je bilo tiho. Le nekaj velikega je hodilo po gozdni poti, nkaj deset metrov stran. Odtihotapila sem se tja. Osupnila sem ob pogledu na žival, ki je stala pred mano. Črno telo se ji je bleščalo. Orjaška krila so se ji dvigala v zrak. Jaz sem ji segala samo malo višje od kolena. Žival je zarjovela. Njeni čekani so bili orjaški. Bil je samorog. Všoli smo se učili, da samorogi niso pravljična bitja, ampak pošasti iz more. In takrat me je zagledal.
---------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------Ustavila sem se na Polju. Nič se ni zgodilo. Nobenih plamenov, nobenega glasu. Bila sem jezna. Kaj se je zgodilo? Ethan mi je zaklical od roba polja. "Ej, Kyra! Pridi nazaj! Misli ti bere! Prosim!" Zvenel je obupano. Počasi sem stopala na gozdno mejo. "Kaj se je zgodilo?" Ponovim stavek iz mojih misli. "Saj so nas svarili. Tu so se rodbine znanih in premožnih družin vedno naseljevale. Nihče ni preživel." Nekaj trenutkov sem bila tiho. Morala sem premisliti o povedanem. Ampak... to pomeni, da tudi mi ne bomo preživeli?" Vprašam z velikim cmokom v grlu. Ethan je samo zmajal z glavo. Nato pa mi je rekel "Ampak oni niso imeli znanja, ki ga imamo mi. Oni si niso znali zgradit koče iz lesa. Oni niso bili taki številni. Pridi!" Sledila sem mu v gozd. "Tukaj sedaj gradimo majhne hiške iz preprosto skupaj spetih kosov lesa. Svojo sem že naredil. Lahko ti pomagam. V pol ure je bila hišica postavljena. V njej ni bilo veliko prostora, torej za spalko, majhne osebne stvari in nič drugega. Prav bedno je bilo tudi to, da v hiškah nisi mogel hoditi vzravnano. Moral si počepniti. Na eni strani je bilo odprto, zato je hiško vedno prav neprijetno prezračevalo. Les je ves čas šklepetal. Ne, ni bilo ne prijetno, ne udobno. Pa vseeno bolje kot to, da spimo zunaj, brez vsega.
Zjutraj sem se zbudila. Je bilo sploh jutro? Nisem bila prepričana. V tem gozdu je bila vedno tema. Stopila sem ven. Ne, ni bilo še jutro. Bilo je sredi noči. Vse je bilo tiho. Le nekaj velikega je hodilo po gozdni poti, nkaj deset metrov stran. Odtihotapila sem se tja. Osupnila sem ob pogledu na žival, ki je stala pred mano. Črno telo se ji je bleščalo. Orjaška krila so se ji dvigala v zrak. Jaz sem ji segala samo malo višje od kolena. Žival je zarjovela. Njeni čekani so bili orjaški. Bil je samorog. Všoli smo se učili, da samorogi niso pravljična bitja, ampak pošasti iz more. In takrat me je zagledal.
Moj odgovor:
jokam se
potrebuje pomoč ali nasvet v
Svetovalnica
Sama doma
Sama sem doma moje mami in atija ni, sestra je en krožek končala že pred pol ure, pa starši vejo, da je tam in da jo morjo pobrat, me fuuuuuuul skrbi da se jim ni kej zgudil, nobenih kontaktov nimam razen babi k žvi zraven nas, pa je ni pa zravn ns žvijo tut moji bratranc pa sestrična pa njeni, sam tut njenih ni doma. nobenih kontaktov nimam, razen maminega outlooka k pa mal slabo dela, ni jih pa doma kakih 2 uri odkar sem jaz prišla dam, in zdej jokam. kva nej nardim
