Biti? Ne biti? Dve ključni vprašanji v življenju. Bi bila tu? Ne bi bila? Če bi Maya morala izbrati mesto, kjer bi zdaj bila bi bil to raje severni tečaj kot učilnica, v kateri se muči s testom. Testom, ki vpliva ali gre naprej v 3. Letnik srednje šole Goldwich. Raje bi ostala doma, prehlajena, kot sedela v zatohli učilnici, ki res rabi prezračevanje. Plesnive stene, prekrite z odpadki hrane in majajoči se stoli, ki jim grozi da bodo na tla potegnili sebe kot tudi učenca. Učiteljica, ki sedi pred katedrom in si ogleduje vsakega učenca posebej. V njenem modrem suknjiču in črnih poslovnih hlačah, le čaka, da nekdo pogleda na plonk listek. 18 nedolžnih 17letnikov, ki rešujejo še zadnji test letos. Ja, Maya bi definitivno raje ostala doma kot v tej (m)učilnici.

MAYA

Roke so se mi potile kot v ameriški kriminalni seriji. Odločam se med dvema možnostima; poglej na plonkec in tako tvegaj da te učiteljica dobi, zbeži skozi okno in takoj domov. Nobena od odločitev mi ne bi pomagala zaključiti letnika. Ostane tretja možnost; ugibanje.

Stol začne škripati kot vrata stare hiše v grozljivkah. V zadnjem trenutku vstanem, da se ni zrušil pod mojo težo. Zaradi mojih potnih rok, mi je svinčnik zdrsnil na tla. Ko se že stegnem da ga poberem, se kot da bi mi hotel narediti krivico, odkotali ravno pred Mikove noge. Bolj nerodno se človek ne bi mogel počutiti nikoli. Ali grem ponj, ali pa se delam da ni nič in zaključim test, ker nimam pisala. Brez premisleka se stegnem k svinčniku in ga skušam pobrati. Mikova roka se stegne ponj in ni več možnosti, da umaknem svojo. Roki se nežno dotakneta druga druge. Njegova mehka koža, ki si jo vsak dan skrbno namaže s kremo in moja roka se kot v najbolj romantičnem filmu dotikata. Pogleda se nama srečata. Tega čarobnega trenutka ne bi bilo nikoli konec, če se ne bi vmešala učiteljica.

»Poberita že ta svinčnik!«

V hipu ga spustiva. Čutim kako mi rdečica prekrije obraz. Vzamem svinčnik in nadaljujem s pisanjem.

Kmalu po koncu 4. ure, do moje mize pride Mike. Ves moker od športa se mi opraviči za tisto prej. Vsa rdeča kot kuhan rak mu rečem, da je okej. Preden bi uspela izreči, da je bil to najbolj romantičen trenutek mojega življenja, stečem na wc.

Mrzla voda mi zalije rdeč obraz, katerega barva kmalu obledi. Preveč je očitno, si rečem v glavi in pogledam v tla. Mokra in polepljena s papirnatimi brisačkami. Modra, keramična. Stene počečkane in vrata stranišč razbita. Z našo šolo delamo tako grdo, da se sploh ne zavedamo več. Bi sploh ostala tu? Bi se še mučila v tej norišnici, ki ji rečemo šola? Ali je vredno? Danes se pogovorim s starši o premestitvi.

Zadnjo uro sem izvedela, da letnika ne bom opravila. To ni pomembno, saj se bom najbrž premestila. Odvisno od volje mojih staršev.

Rdečkasto-rjava torbica, ki mi visi iz ramena. Lesen obesek, v obliki kapljice, okoli mojega vratu. Jaz. To me spremlja na poti domov, vsak preklemani dan. Torbico mi je podarila babica, preden je izdihnila zadnji dih. Spomnim se še njenih zadnjih besed, preden je nisem nikoli več videla, čutila ali slišala. Bilo je temačno jesensko popoldne. Mama je z njenim najljubšim nožem rezala paradižnik za solato. Babica je bila na obisku. Takrat sem štela 7 let. Ob točno 17.58., se je poslovila od nas. Njene zadnje besede so bile: »Se vidimo.« Če bi takrat vedela, da se nikoli več ne bomo videli, bi jo tesneje objela. V bistvu bi jo objela tako tesno, da ne bi mogla oditi in bi bila sedaj še z nami. Ampak ljudje pridejo in grejo, življenje pa teče dalje. Vsak dan se srečujemo z izgubami, ki jih je treba sprejeti in iti dalje. Tako kot sem jaz izgubila svojo babico pred 10imi leti, tako tudi drugi izgubljajo bližnje. Zato se ne smemo podreti, ko ni vse postlano z rožicami. Živeti je treba dalje.

Kriminalisti pravijo, da je šlo za udar strele, a jaz sumim da je nekaj za tem. Že 10 let iščem odgovor na uganko babičine smrti, a našla nisem nič drugega, kot obesek na njenem podstrešju. Lesen obesek. Na njem so napisani znaki, katerih jezik mi ni znan. Od tedaj ko sem ga našla, ga uporabljam za srečo. Tako kot torbica, me spominja na babico in ju vedno imam pri roki.

Pot do doma znaša točno 1456 metrov. Enkrat sem za hec merila. Čeprav se domov hodi le 1km in pol, se mi zdi da hodim že celo večnost. Sapica vetra se zaleti v drevo, da listje zašumi. Sinice čivkajo druga na drugo. Vsaka si poskuša najti svoje liste da ohranja toploto v teh zadnjih spomladanskih dneh. Čriček se poslavlja v svojo luknjico. Kmalu vse utihne. Šumenje je prenehalo, ptice pa ne spuščajo več svojih nadležnih glasov.

Na cesti ostanem sama. Vsi avtomobili so se razgubili po mestu. Pešca ni nobenega, vsi so se zaprli v hiše. Kot da se skrivajo pred mano. Ne razumem. Poznajo me že celo življenje, kaj je zdaj tako čudnega. Približam se svoji hiši in ugotovim, da za to nisem sama kriva.

Kot da bi mi iz pljuč posrkalo zrak neham dihati. Kot da mi je nekaj zamašilo pretok zraka. Kot da nikoli več ne bom dihala in je to moj konec.


Pa sem se vseeno odločila objaviti, ker me zanima vaše mnenje. Najverjetneje ne bom nadaljevala, ampak me samo zanima kaj si mislite.
Vam je bilo všeč? Upam da!
Veliko bi mi pomenili spodbudni komentarji, ki me reees ženejo naprej da objavljam dalje🥰.
Vaša dg

P.s. Vem da take naslove delata že Alison in WW. Upam da ne zamerita🥺