*i*Tale del posvečam moji simpatiji.*i* :sparkling_heart::sparkling_heart::sparkling_heart:
______________________________________
Minilo je že kar nekaj tednov šole in Amely se je počasi navadila na nov šolski sistem. Navadila se je zgodnjega vstajanja, vožnje z avtobusom se ji niso več zdele tako dolge in ugotovila je kakšne navade ima vsak učitelj.

Na nekaj pa se kar ni in ni mogla navaditi. Na občutek, ki jo je spreletel, ko je bila z Jamesom ali pa ko ga je preprosto pogledala. Takrat se je ustavil čas in zanjo je obstajal le on. Čeprav prej ni bila tako prepričana je zdaj vedela, da zagotovo gre za ljubezen. Ljubezen… To je bilo nekaj najlepšega na svetu. A kaj, ko ni vedela kako naj za svoje občutke pove Jamesu. Sicer se ji je zdelo, da tudi on nekaj čuti do nje, a vseeno… Želela si je, da bi se z Jamesom še bolj zbližala. Da bi bil on njena opora, kamor bi se zatekla in njena zaščita. Sanjarila je o poljubih pod zvezdami in objemih pod mesečino. Hkrati pa se je vsega tega tudi bala. Vse to je bilo zanjo povsem novo. Čeprav je ljubezen lepa je obenem zelo zapletena…
Tudi njeni starši so začeli opažati, da se z njo nekaj dogaja. Mama jo je večkrat pomenljivo pogledala, ko je zasanjana hodila po hiši, Amely pa se je le zasmejala.

Nekega dne, ko je Amely vsa vesela hodila iz šole (za njo je bil še en super dan) je do nje prišel James. »Prideš na sladoled?« jo je vprašal. Amely je pokimala in skupaj sta se sprehodila po parku ter naročila vsak svojo kepico sladoleda. Nato sta sedla v travo ter se zagledala med krošnje dreves. Amely se je spomnila dogodka, ko sta objeta sedela na klopci in izgledalo je, da je James razmišljal enako. »Se spomniš,« je rekel, »ko sva bila tukaj prvič skupaj na sladoledu?« »Ja,« je zašepetala Amely, »Bilo je zelo lepo.« James je nadaljeval: »Se spomniš, ko sva se šla resnico in si me vprašala, če imam simpatijo?« Amely je pokimala. »No, imam jo. In do nje čutim tako veliko ljubezen kot je nisem še do nikogar,« nato je pogledal Amely. »In veš kdo je to?« Amely ni odgovorila, le strmela je v njegove temne oči. Ni vedela zakaj, a zdelo se ji je, da odgovor že pozna. Nekaj časa sta se le nemo opazovala in zdelo se je, da James zbira pogum za nekaj kar je želel povedati. »Amely, bi bila moja punca?« je iz nenada vprašal. Amely je zadrhtela in, če ne bi sedela bi se zgrudila na tla. »Bi,« je izdavila, drugega ni bila zmožna reči. V njej je kar vrelo od veselja in v tistem trenutku si je Jamesa želela še bolj.

Izgledalo je da je James čutil enako. Počasi se ji je približal in naenkrat je bila tako blizu njegovega obraza, da je čutila njegov topel dih na svojih licih. Nežno jo je poljubil na čelo, ona pa je nehote segla k njemu. Njune ustnice so se dotaknile. Bilo je tako lepo, nenavadno, prijetno in sladko. Amely je imela občutek, da sta na svetu samo ona in on. Nato se je James naslonil nazaj in ji odmaknil pramen las, ki ji je padal na lica. »Ljubim te, Amely,« je rekel. Amely mu ni mogla odgovoriti saj je spet razprl ustnice in se nagnil bližje. Poljub se je ponovil.

Skoraj do večera sta ostala v parku. Amely je ležala na Jamesovih nogah, on pa jo je očarano opazoval in jo nežno božal po licih. Amely je opazovala nebo. Počutila se je tako srečno kot še nikoli. Ni ji bilo mar za nič drugega, le da je bil James ob njej, da ga je lahko čutila in uživala ob njegovih dotiki. Zdaj je vedela kaj pomeni ljubezen. Vedela je kaj pomeni ljubiti. To je bil zanjo eden najlepših občutkov, ki ga je kadar koli občutila. In želela si ga je čutiti še dolgo.
__________________________
Preden je odšla jo je James prijel za roko. »Počakaj,« je rekel, »nekaj te hočem vprašati.« Amely je obstala in se mu zazrla globoko v oči. »Ja?« »Bi šla med jesenskimi počitnicami z mano taborit? Vozila bi se s kolesom, raziskovala zanimive destinacije in spala v šotoru. Samo ti in jaz.« »Seveda bi,« je navdušeno dahnila Amely, nato pa ovila roke okoli njegovega vratu. »Oh James, tako te bom pogrešala. Zakaj mora biti že vikend?« James se je zasmejal. »Dva dni boš pa že zdržala brez mene,« je rekel in jo še sam objel. »Rad te imam.« Nekaj časa sta objeta stala drug ob drugem, dokler se nista s težkim srcem poslovila.

Amely je sama hodila po sivi, prašni cesti. Bilo je že temno in na ulicah je bilo malo ljudi. Iz žepa je vzela telefon: *i*mami – 16 neodgovorjenih klicov, oči – 10 neodgovorjenih klicov*i* in pa *i*20 sporočil*i*. Nato je odprla vsa neprebrana sporočila. Na njih je večinoma pisalo: *i*Kje si? Je vse v redu? Si zamudila avtobus? Kdaj prideš domov?*i* Amely je zavzdihnila. Še ena težava več. Kako naj pove mami zakaj je tako dolgo ni bilo domov? Ravno si je začela izmišljati pameten razlog, a je bilo prepozno. Telefon je zopet zvonil, klicala jo je mama. »Ja?« se je oglasila Amely. »Oh hvala Bogu, še si živa,« se je zaslišal olajšan glas iz druge strani. »Amely, je vse v redu s tabo? Kje si bila tako dolgo? Se je kaj zgodilo? Joj, ne morem ti povedati kako naju je skrbelo zate.« Amely jo je prekinila. “Oprosti mami pozabila sem ti povedati, da… Da bomo v šoli imeli pripravo na neko proslavo,” je bleknila. “Vse skupaj se je malo zavleklo.” nato je malo pomolčala in vprašala s tišjim glasom: “Bi me mogoče lahko prišla iskat pred knjižnico?” Gospa Watson je zavzdihnila: “Seveda, ljubica. Samo, da je s tabo vse v redu.” Nato sta se poslovili in Amely se je odpravila do avtobusne postaje. Ni vedela zakaj, a nekaj v njej je pravilo, da ni bilo lepo, da je lagala mami. Ampak kako naj ji kar takoj pove vse kar se je zgodilo? Zdelo se ji je bolje, da vse dogodke zadrži zase.

Ura je bila že sedem, zunaj pa je bilo že povsem temno. Amely je skoraj zmrzovala pred knjižnico. Če bi bil James ob njej sploh ne bi čutila hlada te temne noči. Čutila bi le njegove tople roke, ki jo božajo in šepet, ki bi jo nežno uspaval. Prepustila bi se njegovim besedam in počivala v njegovem naročju. A Jamesa ni bilo. Amely ni vedela kako bo čez vikend zdržala brez njega. Brez njegovih toplih oči, veselih nasmehov, poljubov in objemov. Počutila se je tako samo… Zdelo se ji je kakor, da je v njenem srcu praznina. Kakor, da bi manjkal del nje.

Ko je se je gospa Howston pripeljala do nje, je Amely brž skočila na sprednji sedež avta. Notri je bilo tako toplo, da se je počutila kakor v devetih nebesih. Gospa Howston jo je objela. “Joj Amely, kako naju je skrbelo zate. S tvojim očetom sva bila tako zaskrbljena in še malo pa bi klicala policijo.” Nato je pogledala njene roke. “Oh, pa saj zmrzuješ. Počakaj, v torbici imam čaj zate, zdelo se mi je, da ga boš po čakanju v tej mrzli noči še kako potrebovala.” Amely jo je hvaležno pogledala. Čaj… To je bilo tisto kar je v tem trenutku potrebovala. “Hvala,” se je nasmehnila “in oprosti,” je dodala ter še sama na vso moč objela mamo.

Ko sta bili že blizu doma se je Amely naenkrat nekaj spomnila: “Mama…” je začela, “Veš… Moj sošolec James me je povabil, da bi med jesenskimi počitnicami šla taboriti z njim… Za en teden… Misliš, da bi lahko…” “Ne vem, Amely,” jo je z nekam ostrim glasom prekinila mama. “Zmenila se bom s tvojim očetom,” je še dodala. Do konca poti sta se vozili v tišini in Amely se je zdelo, da jo mama sumničavo opazuje.