James se je domov vrnil pozno zvečer. Po tihem je odprl vrata stanovanja in stopil vanj. Bilo je temno in tiho, le v dnevni sobi je še gorela luč. Počasi je pokukal vanjo in zagledal mamo, ki je spala na mehkem naslonjaču. Približal se ji je ter jo stresel za rame. "Mama," je rekel, "zbudi se." Mama se je nemirno premaknila v spanju, nato pa odprla oči in se zbegan ozrla okrog sebe. Ko je pred sabo zagledala Jamesa ji je ust ušel zvok olajšanja. "Pa si le prišel," je rekla in ga prijela za roko. "Vso noč sem te čakala in med čakanjem zaspala." Nasmehnila se je sama pri sebi. "Oprosti mama," je rekel James ter sedel k njej. "Nisem hotel, da bi te skrbelo." Nato jo je pogledal v oči in se nagajivo nasmehnil. "Zate imam novico," je izjavil. Mama ga je radovedno pogledala. "Kakšno?" je vprašala in se nekoliko vzravnala. Nekaj časa je molčal, nato pa spregovoril: "Punco imam."

Mama ga je vznemirjeno opazovala. V njenih očeh je sijalo veselje in komaj se je zadrževala, da je le to ni preveč prevzelo. "Res?" je dahnila in še preden bi uspela dobiti odgovor objela sina. "Kako sem vesela zate," je zašepetala in ga še močneje prižela k sebi. "Gotovo je nekaj posebnega." Nato se je odmaknila nekoliko stran in z nasmeškom na ustnicah vprašala: "Kako ji je sploh ime?" "Amely," je s ponosom povedal James. Ko je izgovoril to ime se je mama nekoliko živčno presedla in sama pri sebi zamomljala: "Amely..." James se ni oziral na to, ampak je govoril naprej. "Čudovita je, boš videla. Kmalu jo bom povabil domov." "O tem, da je čudovita sploh ne dvomim," se je mama nasmehnila. "Imaš mogoče kakšno njeno sliko, da bi mi jo pokazal?" James je pokimal in iz žepa vzel telefon. Čez nekaj trenutkov je pred mamo pomolil sliko na kateri je bila Amely. Nekaj časa si jo je ogledovala nato pa dahnila:"Prelepa je... " James je ves zadovoljen pospravil telefon nato pa zopet začel govoriti: "Njena starša, gospod in gospa Howston sta super. Večkrat mi je govorila o njiju in morda... " Mama ga je prekinila. "Kako si rekel, da se pišeta njena starša?" "Howston. Zakaj?" Mama je odsotno zmajala z glavo. Nenadoma je postala močno živčna. "Saj ne more biti res," je mrmrala, "Ne to ne more biti mogoče,..." James jo je zmedeno opazoval. "Kaj je narobe mama? Je vse v redu?" Ni mu odgovorila. Zazrla se mu je globoko v oči in po dolgem premoru rekla: "Oprosti James... Ne smeš biti z njo." Nenadoma Jamesu ni bilo nič več jasno. "Kako 'ne smem biti z njo'?" je zmedeno vprašal. "Preprosto ne smeš," je na kratko odgovorila mama in v rokah živčno mečkala rob svoje spalne srajce. "Zakaj?" je zbegano vprašal James. "Ker sem tako rekla," je rekla mama, katere glas je kar naenkrat postal jezen in odločen. Vstala je in se odpravila iz sobe. "In, da ne slišim, da jo še kdaj omeniš." Jezno je odkorakala skozi vrata in James, ki je prej presenečeno sedel na naslonjaču je stekel za njo. Postavil se je prednjo in ji zaprl pot, da ni mogla več naprej. "Dovolj je, mama," je rekel. "Povej mi kaj se dogaja. Povej mi kaj je narobe s tabo." Mama je molčala. "Nekaj mi prikrivaš," je jezno rekel James. "Ampak, da ti bo jasno ne moreš mi prepovedati, da bom z njo." Mami je po licu spolzela solza. "Vem. Ne morem," je rekla "A moreš mi zaupati. Ne smeš biti z njo."Prosim mama," je nemočno rekel James, "Vsaj povej mi zakaj." "Ne morem..." je zašepetala mama nato pa po dolgi tišini spregovorila: "Prav, povedala ti bom." Zavzdihnila je. "Amely je tvoja sestra," je izdavila, se nemočno sesedla na tla ter se razjokala.
_____
Hejj!
Uspelo mi je napisat nou del, z tem delom pa smo prišli tudi to pointa te zgodbe! Ja, Amely in James sta dvojčka. Ampak, ker ne znam preveč dobr pisat ste smisel zgodbe izvedeli že kar nekaj delov prej. Upam, da vam nisem pokvarila užitka do branja. Kaj češ, je kar je. Sam bi pa prosila, da pri nadaljevanjih moje zgodbe ne pišete v kom. kakšno mislite, da bo nadaljevanje, ker s tem lahko pokvarite užitek drugim bralcem pa tut men ni glih fajn, da vem, da vsi že veste kaj se bo zgodilo.

Hvala vam za vse komentarje, oglede in lajke. Čeprav nisem odgovarjala sem prebrala vsak vaš komentar, ki mi je kar pogrel srce in polepšal že tako lepe počitnice. Res ste pravi srčki.