Amely je zbudilo trkanje dežja ob okno. Odprla je oči in se zazrla v pokrajino zunaj. Temni oblaki so prekrivali nebo, kakor bi bilo prekrito s sivim puhom in dežne kaplje so kakor solze padale na zemljo. Najbrž je padalo vso noč, saj so bila tla povsem premočena in blatna, na cestah pa so nastale velike luže.
Amely je komaj vstala. "Slab začetek dneva," si je mislila med tem, ko je sedela na postelji in si na noge natikala copate. Kljub temu, da skoraj vso noč ni zatisnila očesa ni čutila prevelike utujenosti kar jo je nekoliko presenetilo.

Nenadoma se je spomnila prejšnjega večera. Spomnila se je o čem je razmišljala in odločitve, ki jo je sprejela. Da bi obiskala mamo.
Še zdaj se ji je to zdelo povsem neverjetno, hkrati pa jo je neka druga sila stalno vlekla h temu. Ni se mogla upreti skušnjavi. Želela si je spoznati mamo. Želela je odgovorov. Hotela je pojasnil. In nenazadnje je hotela spoznati svojega brata. Trdno je bila odločena, da se bo soočila s svojo preteklostjo.

Edino kar se ji je zdelo vredno pozabiti je bil James. Amely se je trudila, da ne bi mislila nanj, čeprav je bilo to skoraj nemogoče. Vedno, ko so njene misli zaplavale k njemu ke čutila neizmerno jezo, ki se je mešala z žalostjo. Takrat bi najraje razbila vse kar ji je prišlo pod roke in se zjokala do konca, a je namesto tega vsa ta čustva potlačila vase. Kar je bilo še slabše.

Počasi se je odpravila po stopnicah v spodnje nadstropje. Tam jo je čakal 'oče'. Amely ga je pozdravila, nato pa se hitro začela obuvati, da ne bi zamudila avtobusa.
"Danes te bom jaz peljal v šolo," se je nenadoma oglasil g. Howston in nadaljeval. "Zunaj preveč dežuje, pa tudi sam imam neke opravke v mestu."
~~~
Večino poti sta molčala. Od kar je Amely izvedela, da je posvojena se je odnos do njenih staršev oziroma skrbnikov spremenil. Čeprav ju je imela še vedno močno rada ni znala biti z njima kakor prej. Zdelo se je, da enako čutita tudi ona dva.

Da bi prekinila mučno tišino je spregovorila: "Veš... Razmišljala sem glede tistega, ko si rekel, da bi lahko obiskala svojo pravo mamo... Zdi se mi, da si imel prav. Obiskati bi jo morala in se pogovoriti z njo. Hočem odgovore." Nekoliko je obstala in pogledala očeta. Ta je povsem mirno gledal na cesto in ni umaknil pogleda iz nje. Zdelo se je kakor, da je to že pričakoval. Kakor, da bi vedel, da se bo tako odločila.
Zajela je sapo in nadaljevala: "Mislila sem jo obiskati že danes. Da čim prej končam s tem.. . Hotela sem te samo vprašati, če bi me bil pripravljen peljati tja." Vprašujoče ga je pogledala. Gospod Howston se je nasmehnil. "Vedel sem, da se boš tako odločila in ponosen sem nate, da si se pripravljena spoprijeti s tem." Nato je obmolknil ter čez nekaj sekund nadaljeval. "Čakal te bom pred šolo."
________________________________________
Tistih šest šolskih ur, ki jih je imela Amely se je vleklo kakor cela večnost. Ni mogla biti zbrana. Razmišljala je le o tem, da bo verjetno danes spoznala svojo pravo mamo. Ta misel se ji je zdela skoraj neverjetna in jo je vznemirjala ter obdajala z občutkom tesnobe.
Bala se je. Bala se je, da je njena mati morda ne bi hotela sprejeti. V glavi si je vedno znova in znova predvajala prizore, ki bi se lahko zgodili.
Kaj ji bo rekla, ko jo bo videla? Se je bo mama razveselila ali ne? Kaj, če ne bo hotela govoriti z njo? Kaj, če...
Po glavi ji je rojilo na stotine vprašanj na katere ni imela odgovora. Največje vprašanje, ki si ga je zastavljala pa je bilo: Se sploh hoče soočiti s svojo preteklostjo? Sploh hoče vedeti kaj se je zgodilo?
Najraje bi obisk pri mami odpovedala, a je vedela, da to mora storiti. Za svoje dobro. Prej, ko bo dobila vse odgovore, bolje bo. In po pravici povedano: Nekje, globoko v sebi se je tega dogodka veselila. Ni vedela zakaj, a tako je čutila. Samo močna mora ostati.

Po koncu pouka se je Amely odpravila iz šole. Ko je stopila skozi vrata je že od daleč zagledala očeta, ki je sedel v avtu in jo čakal. Ni se obotavljala ampak je s hitrimi koraki stopala proti njemu. Vedela je, da bi jo dodatno odlašanje samo še bolj utrudilo. Hotela je čim prej opraviti.

Odprla je vrata avtomobila in stopila vanj. "Hej!" je nekoliko živčno pozdravila, nato pa sedla na stol poleg voznika.
Gospod Howston se je ozrl k njej. "Te je strah?" jo je vprašal ter prijel za roko.
Amely je le pokimala in stisnila njegovo dlan.
"Vse bo še dobro," ji je rekel, nato pa odpeljal iz parkirišča.
~~~
Po dolgi vožnji sta prispela v manjše mestece. Mogočni bloki in hiše z velikimi vrtovi so vzvišeno zrli na mimoidoče in sijali v svoji veličini. Bilo je povsem drugače kot na vasi v kateri je živela in odraščala Amely.

Čez nekaj minut je gospod Howston zapeljal na veliko parkirišče, ki so ga obdajali bloki in več stanovanjske hiše. "Prispela sva," je rekel in ugasnil motor.
Amely je stisnilo pri srcu. Še malo pa se bo zgodilo kar je čakala. Počasi je stopila iz avta.
"Hvala," je rekla in se obrnila proti očetu. Ta se je le nasmehnil. "Srečno," je rekel in odpeljal. Amely je zrla za njim dokler ji ni avto popolnoma izginil iz pred oči.

Počasi se je sprehodila po parkirišču do bele, več stanovanjske hiše. Ves čas si je živčno grizla ustnice in opazovala, če bi morda za velikimi okni ugledala mamino podobo. A videti ni bilo nikogar.

Končno je prispela do steklenih vrat za katerimi je lahko opazila obrise stopnic. Desno od vrat so bili štirje zvonci na katerih so bila zapisana imena in priimki stanovalcev, ki so živeli tu. Z prstom je počasi podrsala po njih in poiskala ime mame, ki ji ga je povedal oče.
Kate... Kate... Kate Watson? Ko je našla pravi naslov se je nekoliko zdrznila. Je to mogoče? Njena mati se je pisala enako kot... Kot James.
Hitro je zamajala z glavo, kakor, da bi iz nje hotela pregnati misli o njem. Ni potrebovala dodatnega stresa. Ne zdaj. Osredotočena je morala ostati na to za kar je prišla. Da spozna mamo.

Počasi je z roko segla proti zvoncu, da bi pozvonila, ko... Ko so se vrata za njo naeknkrat odprla. Hitro se je obrnila ter za seboj uzrla žensko srednjih let, ki je preplašeno in nekoliko živčno zrla vanjo. "Amely," je s tresočim glasom začela, "si to ti?"