»Dovolj!« je rekla Angelina. »Paige pridi z mano, ostali pa nadaljujte sestanek.« Moškemu je namenila osoren pogled meni pa takega, ki pomeni »bodi brez skrbi«. Vstala sem. Angelina je odšla iz sobe in jaz za njo. Ko sem izstopila sem si prav oddahnila.

»Kako si prišla noter?« me je ostro vprašala, ko sva bili v njenem kabinetu. Še preden sem odgovorila, so se odprla vrata in vstopila je ga. Wilkins.

»Zračniki. Rekla sem jim, naj ne naredijo zračnikov,« se je jezila. Usmerila sem pogled vanjo.
»Česa o meni pa nispo želeli povedati?« sem vprašala.
»Čutiš stvari, ki jih mi ne. Imaš šesti čut.«
»Kaj to pomeni? Koga me to naredi?« sem vprašala.
»Vse ob svojem času.«
»Pa zakaj vedno?« sem siknila. »Zakaj mi nikoli ne poveste naravnost?« Odšla sem iz sobe in zaloputnila vrata za sabo. Potem sem odšla v sobo. Deklet še ni bilo. Še vedno so bile na zajtrku. Preoblekla sem se za pouk. Tokrat nisem oblekla šolske unuforme, temveč športno opremo. Potem sem odšla.

Po kosilu sem odšla v knjižnico. Iskala sem kaj o Jessi Rose. Preiskala sem veliko polic, a še več sem jih mogla. Naposled sem se vdala v usodo. Vprašala sem knjižičarko.

»Kateri priimek za družinsko drevo si rekla?«
»Rose.«
»Aha. Mislim, da je nekje tu.« Knjižničarka je iz police potegnila knjigo. »Tale.« Podala mi jo je. Potem me je pustila samo. Odprla sem knjigo.
»Živjo gospodična. Kaj želite?«
Rahlo sem kriknila in skoraj izpustila govorečo knjigo.
»O ne, ne gospodična! Ne izpusti me!« je zakričala knjiga.
S še vedno razprtimi očmi sem strmela v knjigo.
»No! Kaj želite?«
»Amm. Priimek Rose.«
»Aha. Tale je pa redek. Samo ena stran je,« je rekla knjiga. Nenadoma se je sama prelistala. Videla sem le prazno stran in na sredini ime: *i*Jessa Rose*i*.
»Samo to?« sem ogorčeno vprašala knjigo.
»Ne morem pomagati, da so samo to zapisali!« je zarobantila knjiga. Potem se mi je pred nosom trmasto zaprla in rekla: »Druge knjige ne govorijo. Govorimo samo me, z družinskimi drevesi.«
Odložila sem jo nazaj na polico in se zagledala v drugo stran knjižnice. Na eni kjigi se je nekaj svetilo. V trenutku sem bila tam. Svetila se je debela knjiga, ki je na sredini imela ovalen kristal. Njen naslov je bil *i*Magija*i*. Pihnila sem prah z nje. Skušala sem jo odpreti, a je bila zaklenjena. Odnesla sem jo do knjižničarkinega pulta.
»Si jo lahko sposodim?« sem vprašala. Knjižničarka je nemo pokimala in nekaj napisala na list. Knjigo sem spravila v torbo. Potem sem se vrnila v sobo. *i*Moram najti ključ.*i*