Živjo PILovci!
No, po prbližn enmu tednu sem se odločila nadaljevat svojo zgodbo.
Uživajte v branju!

***
*b*Paige*b*
Človeka sploh nisem videla, ker me je tisti trenutek zalila tema. Samo za par trenutkov. Potem pa sem bila popolnoma pri zavesti. Zmedeno sem se ozirala okrog. Ko sem se zares prepričala, da ni nikogar, sem stopila korak naprej.
Nič.
Drugi korak.
Nič.
Oddahnila sem si in jo ucvrla po hodniku navzgor.
*i*Ni šans, da grem h gospe Wilkins.*i*
Odgovora ni. Očitno se je moj notranji glasek odpravil na počitnice. Lepo.
*i*Bom pa pogledala v Magijo,*i* sem si rekla, ko sem hodila proti sobi.


*b*Loyd*b*
Vračal sem se s kosila. Pri tem sem vztrajno iskal Paige. Bila je trmasta, pa še kako. Vedno se je nekam skrila ali pa je s polno hitrostjo odpravila v sobo, rekoč, da mora narediti nalogo, čeprav je tisti dan sploh nismo imeli. In skoraj bi me kap, ko se je nenadoma zaletela vame.
»Ups, oprosti,« se je nervozno opravičila. Že sem odprl usta, da bi kaj rekel, pa je ni bilo več. Bila je presneto hitra. Sploh nisem videl, kam je šla. Nisem je mogel kar pustiti. A tokrat bo sama poskrbela zase.
Hotel sem le malomarno pustiti, da se znajde sama, a preprosto nisem mogel. *i*Kaj, če bo umrla?*i* Tega sem se bal.


*b*Paige*b*
Zadihano sem se ustavila pred vrati sobe. Kaya je že na ves glas klepetala sama s sabo. Govorila je nekaj o plesih, oblekah in ličilih. Tisto, o čemer se pogovarjajo normalna dekleta. Kar jaz seveda nisem bila. Previdno sem odprla vrata in se skušala čim tišja. A Kaya me je opazila.
»Ojla Paige,« je začivkala. Zdaj sem,videla, kaj je delala. Obleke je šivala. Ko je opazila, da jih gledam, je vprašala: »Bi poskusila?«
Odkimala sem. »Za kaj pa so?«
»Za zaključni ples. Jaz že vem, koga bom povabila, pa ti?« je žlobudrala in z magijo šivala obleke. Najraje bi se pogreznila v zemljo.
»No, ugibaj,« je nadaljevala.
»Tvojega fanta?« sem zdolgočaseno vprašala. Takrat se je Kaya obrnila in me pogledala.
»Tako zagrenjena si postala. Ko sva se na začetku poznali, si bila zabavna,« je suho pripomnila. »Ampak to lahko popravim,« je nekoliko bolj veselo dodala.
O, ne ne.« Umaknila sem se, a je nadaljevala.
»Poskusi obleke. Všeč ti bodo.« Oči so ji zažarele. Potegila me je za roko. »Stoj tu.«
In začela je šivati, preizkušati obleke na meni.
Mogoče sem jo zato tisti trenutek zasovražila.
Mogoče sem jo imela še raje.
Kdo ve. Moja čustva so komplicirana.