*b*34. POGLAVJE: Red*b*
*b*Paige*b*
Izčrpano sem razprla težke veke. Nekaj časa sem potrebovala, da sem ugododvila, da gledam belo steno.
*i*Bela stena?*i*
Poskušala sem premakniti roko, pa me je v podlaketi močno zapeklo. Začutila sem tkanino, ki je bila ovita okrog podlaketi. Z drugo roko, ki me ni pekla sem se dotaknila tkanine. Bili so povoji. Povoji… Nerodno sem se skušala dvigniti, a sem se poraženo zvrnila nazaj na posteljo. Zavzdihnila sem.
»Si pa bojevita.«
Tokrat so moji refleksi premagali utrujenost. Obrnila sem se in zagledala rjavolaso dekle, ki se je naslanjalo na majhno leseno mizo. Bila je videti stara toliko, kot jaz. Imela je en modrikast pramen las in morsko modre oči. To mi je talo vedeti, da je elemental vode.
»Jaz?« sem vprašala.
»No, Luca je omenil, da si se upirala, ko te je vso premočeno in polno ran našel v gozdu.«
V glavi se mi je zavrtel spomin, ko sem padla v reko. Drugega se nisem spomnila. Dekle se je nenadoma zresnilo.
»Kaj se je zares zgodilo in zakaj nisi na eni izmed šol?« je vprašala.
»Pobegnila sem,« sem bleknila, ne da bi prej pomislila. Ko sem se zavedela svojih besed, sem proti dekletu izstrelila mrk pogled. Ona pa je bila videti, kod da jo bo razneslo od presenečenja.
»Noben navaden študent ne pobegne. Zakaj si pobegnila? Od kod si? Kdo si?« je rekla in pozorno zrla vame.
»Kdo si ti?« sem vprašala namesto odgovora.
»Grace, vodni elemental, delam za Red.«
»Red?«
»Skupnost, ki skuša ustaviti temne sile. Na žalost pa so magične šole nevtralne in se ne bodo borile proti temnim silam, dokler ne bo prepozno. Še enkrat vprašam: Zakaj si pobegnila? Od kod si? Kdo si?« je ponovila tri vprašanja, tokrat jih je izgovorila ostreje.
»Sem Paige, moj priimek se te ne tiče. Prihajam z Evermore, od koder sem pobegnila, in mislim, da zdaj veš dovolj,« sem uporniško rekla. Grace se je namrščila.
»Koliko si stara?«
Ostala sem tiho.
»Štirinajst,« sem tiho rekla. Dvignila je obrv.
»Videti si mlajša.«
Prekrižala sem roke na prsih in se delala pogumno. V resnici pa me je strah razžiral odznoter navzven. Morala sem se močno potruditi, da nisem bruhnila v jok. Ohranila sem brezizrazen izraz na obrazu. Grace je ostala tiho in me le gledala. Kar nekaj časa je minilo, preden je spregovorila.
»Čez prsi imaš čudno rano, ki se noče pozdraviti.«
»Vem.« Zrla sem v odejo, ki je pokrivala moje telo. Moje uničeno telo.
»Od kod jo imaš?« je vprašala radovedno in zaskrbljeno hkrati. Molčala sem. Če bi odgovorila na to, bi morala začeti od začetka. Daleč od začetka. Od takrat, ko sem prišla na Evermore. Nisem hotela, da bi kdo vedel. Hotela sem biti nekdo drug, pozabiti prteklost in živeti naprej med ljudmi, ki me prej niso poznali, ki niso poznali moje preteklosti. Hotela sem biti spet le navadno dekle. Hotela sem se vrniti v preteklost in reči ne gospe Wilkins, da ne bi nikoli prišla na Evermore.
»Obleci se. Čez petnajst minut pridem pote in odideva v jedilnico. Moraš jesti. Ne skrbi. Mary ti bo dala jesti same dobre stvari.« Hotela sem ugovarjati, a je odšla in zaprla vrata za sabo. Tako sem ostala sama s svojo bolečino. S težavo sem vstala in se odmajala do omare. V njej sem našla kup oblčil. Oblekla sem se. Bile so oprijete usnjene črne hlače, ki so bile precej udobne, oprijeta usnjena črna majica, Čudni trakovi, ki sem jih nekako ovila okrog zapestja in je na koncu izgledalo kot preveza za zlomljeno roko, a ni bilo tako debelo, in zelen svilnat povsem oprijet jopič, ki mi je segal do pasu, njegovi rokavi pa so bili široki in dolgi le do komolcev, bil je na zlate gumbe, bil zlato obrobljen, Na levi strani, točno nad srcem ppa je vil čuden znak: Vsi štirje elementi postavljeni v obliko deltoida z enakimi stranicami. Najbolj čudno pa je bilo, da so se mi oblačila povsem prilegala. In v njih sem se končno počutila domače.
* * * *
Jeeejj! Končno nov del!!! Končno pooo nevem, dolgmu času. Mal sem obupala vmes, ampak sem se odločla nadaljevat. Uživajte v branju!!!
P.S. Šolo Evermore sem poimenovala po albumu Evermore od Taylor Swift. ČEprov nisem neki ful fenica, se mi je ime zdel dobr.
Rada vas mam in lepe počitnice,
vaša loly
*b*Paige*b*
Izčrpano sem razprla težke veke. Nekaj časa sem potrebovala, da sem ugododvila, da gledam belo steno.
*i*Bela stena?*i*
Poskušala sem premakniti roko, pa me je v podlaketi močno zapeklo. Začutila sem tkanino, ki je bila ovita okrog podlaketi. Z drugo roko, ki me ni pekla sem se dotaknila tkanine. Bili so povoji. Povoji… Nerodno sem se skušala dvigniti, a sem se poraženo zvrnila nazaj na posteljo. Zavzdihnila sem.
»Si pa bojevita.«
Tokrat so moji refleksi premagali utrujenost. Obrnila sem se in zagledala rjavolaso dekle, ki se je naslanjalo na majhno leseno mizo. Bila je videti stara toliko, kot jaz. Imela je en modrikast pramen las in morsko modre oči. To mi je talo vedeti, da je elemental vode.
»Jaz?« sem vprašala.
»No, Luca je omenil, da si se upirala, ko te je vso premočeno in polno ran našel v gozdu.«
V glavi se mi je zavrtel spomin, ko sem padla v reko. Drugega se nisem spomnila. Dekle se je nenadoma zresnilo.
»Kaj se je zares zgodilo in zakaj nisi na eni izmed šol?« je vprašala.
»Pobegnila sem,« sem bleknila, ne da bi prej pomislila. Ko sem se zavedela svojih besed, sem proti dekletu izstrelila mrk pogled. Ona pa je bila videti, kod da jo bo razneslo od presenečenja.
»Noben navaden študent ne pobegne. Zakaj si pobegnila? Od kod si? Kdo si?« je rekla in pozorno zrla vame.
»Kdo si ti?« sem vprašala namesto odgovora.
»Grace, vodni elemental, delam za Red.«
»Red?«
»Skupnost, ki skuša ustaviti temne sile. Na žalost pa so magične šole nevtralne in se ne bodo borile proti temnim silam, dokler ne bo prepozno. Še enkrat vprašam: Zakaj si pobegnila? Od kod si? Kdo si?« je ponovila tri vprašanja, tokrat jih je izgovorila ostreje.
»Sem Paige, moj priimek se te ne tiče. Prihajam z Evermore, od koder sem pobegnila, in mislim, da zdaj veš dovolj,« sem uporniško rekla. Grace se je namrščila.
»Koliko si stara?«
Ostala sem tiho.
»Štirinajst,« sem tiho rekla. Dvignila je obrv.
»Videti si mlajša.«
Prekrižala sem roke na prsih in se delala pogumno. V resnici pa me je strah razžiral odznoter navzven. Morala sem se močno potruditi, da nisem bruhnila v jok. Ohranila sem brezizrazen izraz na obrazu. Grace je ostala tiho in me le gledala. Kar nekaj časa je minilo, preden je spregovorila.
»Čez prsi imaš čudno rano, ki se noče pozdraviti.«
»Vem.« Zrla sem v odejo, ki je pokrivala moje telo. Moje uničeno telo.
»Od kod jo imaš?« je vprašala radovedno in zaskrbljeno hkrati. Molčala sem. Če bi odgovorila na to, bi morala začeti od začetka. Daleč od začetka. Od takrat, ko sem prišla na Evermore. Nisem hotela, da bi kdo vedel. Hotela sem biti nekdo drug, pozabiti prteklost in živeti naprej med ljudmi, ki me prej niso poznali, ki niso poznali moje preteklosti. Hotela sem biti spet le navadno dekle. Hotela sem se vrniti v preteklost in reči ne gospe Wilkins, da ne bi nikoli prišla na Evermore.
»Obleci se. Čez petnajst minut pridem pote in odideva v jedilnico. Moraš jesti. Ne skrbi. Mary ti bo dala jesti same dobre stvari.« Hotela sem ugovarjati, a je odšla in zaprla vrata za sabo. Tako sem ostala sama s svojo bolečino. S težavo sem vstala in se odmajala do omare. V njej sem našla kup oblčil. Oblekla sem se. Bile so oprijete usnjene črne hlače, ki so bile precej udobne, oprijeta usnjena črna majica, Čudni trakovi, ki sem jih nekako ovila okrog zapestja in je na koncu izgledalo kot preveza za zlomljeno roko, a ni bilo tako debelo, in zelen svilnat povsem oprijet jopič, ki mi je segal do pasu, njegovi rokavi pa so bili široki in dolgi le do komolcev, bil je na zlate gumbe, bil zlato obrobljen, Na levi strani, točno nad srcem ppa je vil čuden znak: Vsi štirje elementi postavljeni v obliko deltoida z enakimi stranicami. Najbolj čudno pa je bilo, da so se mi oblačila povsem prilegala. In v njih sem se končno počutila domače.
* * * *
Jeeejj! Končno nov del!!! Končno pooo nevem, dolgmu času. Mal sem obupala vmes, ampak sem se odločla nadaljevat. Uživajte v branju!!!
P.S. Šolo Evermore sem poimenovala po albumu Evermore od Taylor Swift. ČEprov nisem neki ful fenica, se mi je ime zdel dobr.
Rada vas mam in lepe počitnice,
vaša loly
Moj odgovor:
🦷🦷🦷
potrebuje pomoč ali nasvet v
Svetovalnica
Zobni aparat
No, jaz sem pred enim letom imela ortodonta, in so mi rekli, da bom drugo leto januarja (2025) vrjetno dobila zobni aparat. Danes pa je imel moj brat ortodonta, in sem pač šla zraven, ker smo šli kasneje, kar naprej, in so mi pač rekli, da se moram do januarja odločit, če bom imela zobni aparat. In zdaj me zanima, kaj mi vi priporočate.
Drugače če vam to kaj pomaga:
Jaz imam zgornje zobe zelo razmaknjene, pač tako med 5-imi je večja luknja. En zob mi raste poševno in ne v liniji tako kot drugi zobje. To vam vrjetno ne bo ravno pomagalo, ampak vseeno, rekli so mi, da mi čeljust preskakuje (?), drugače pa s spodnjimi zobmi ni nič narobe. Ko sem bila majhna sem imela čeljusti „menjani“. Pač imela sem spodnjo čeljust zamaknjeno nazaj, zgornjo pa naprej, ravno obratno, kot bi moralo biti. Drugače sem pa imela pred dvema letoma zlomljen zob, in imam zdaj popravljenega.
Vem, da niste ravno zobozgravniki, ampak me vseeno zanima, kaj si vi mislite. Pa če imaste še kakšen nasvet mi kar napišite. :)
Drugače če vam to kaj pomaga:
Jaz imam zgornje zobe zelo razmaknjene, pač tako med 5-imi je večja luknja. En zob mi raste poševno in ne v liniji tako kot drugi zobje. To vam vrjetno ne bo ravno pomagalo, ampak vseeno, rekli so mi, da mi čeljust preskakuje (?), drugače pa s spodnjimi zobmi ni nič narobe. Ko sem bila majhna sem imela čeljusti „menjani“. Pač imela sem spodnjo čeljust zamaknjeno nazaj, zgornjo pa naprej, ravno obratno, kot bi moralo biti. Drugače sem pa imela pred dvema letoma zlomljen zob, in imam zdaj popravljenega.
Vem, da niste ravno zobozgravniki, ampak me vseeno zanima, kaj si vi mislite. Pa če imaste še kakšen nasvet mi kar napišite. :)
Obvestila
1.9.2024
Veliki literarni natečaj "NAJST"
Sodelujte na natečaju "NAJST," ki ga najdete v rubriki FESTIVAL!
Dogodek je del programa bralne kulture, ki ga sofinancira Javna agencija za knjigo Republike Slovenije.