Hej!<3
Napisala sem nov del Pandota!!! Ta je sicer malo krajši, ampak moram ohranjati napetost. Vseeno upam, da vam bo všeč in boste uživali v branju.
P.S. Like in komentar mi veliko pomenita.

»Pando, Pando?!« Zaslišim glas.
Odprem oči. Sonce mi posveti na obraz. Pred sabo vidim grozen prizor. Hrček se sklanja nad mano in slina se mu cedi iz ust.
»Fuj!« So bile moje prve besede.
»Uh, oprosti« se opraviči hrček in si z rokico obriše slino.
Poberem se na tačke in ne začutim peska med nožicami. Nekaj ni v redu. Zavem se, da počasi izgubljam ravnotežje.
»Kaj se dogaja?« vprašam začudeno.
Vidim začudene obraze hrčka in veverice, ki strmita v moje tačke. Pogled obrnem proti svojim tačkam ali bolje rečeno REPU. Rep?!
»Wow, Pando. Rep?!« Me vpraša veverica in premeri s pogledom.
»Kako se je to zgodilo?« začnem spraševati.
»No …« začne hrček.
V grlu me začne stiskati. Kmalu zatem ne čutim več zraka.
»Ne- ne- ne morem dihati« začnem opozarjati in hlastati za zrakom.
Nekaj mi je zamašilo pljuča. Kriliti začnem z rokami.
»Misliš da …« začne veverica.
»Kaj?« rečem z že čisto izsušenim glasom.
»Glede na to, da imaš rep, si izgleda postal morsko bitje. To pomeni, da dihaš pod vodo« je rekla.
Brez kakršnegakoli pomisleka sem se vrgel v ledeno, modro, valovito morje. Pljuča mi je zalila voda in mislil sem, da se bom utopil. Takrat pa začutim svež zrak. Bolj vlažen, a zrak. Lahko diham! Ves presrečen se ozrem okoli sebe. Vidim jate pisanih ribic. Vsaka plava v svojo smer. Tako usklajene so. Nič jih ne more ustaviti. Kako je lepo. Nad gladino vidim modro srebrno bleščanje. Kmalu zatem zaslišim pljusk. Pred mano sta veverica in hrček z … repoma?
»Kako?« vprašam čisto zmeden.
»Postali smo morska bitja!« reče hrček čisto navdušen.
»Oprosti, kaj?!« rečem še vedno zmeden.
»Poglej« začne hrček »Potem ko smo na školjke zlili vodo iz izvira, smo se začeli spreminjati. Naše nožice so postale …
»Ribji rep« ga dopolnim »Torej smo nekakšne morske deklice?« vprašam in se ozrem za ramo.
Zdelo se mi je da sem slišal šum, a najbrž je to le zaradi peska, ki mi je prišel v ušesa.
»Jap. In to je super! Zdaj bomo z lahkoto poiskali dragulj oceana!« se je razveselila veverica.
Nasmehnil sem se ji nazaj. Po nekaj sekundah pomisleka se odločim, da bi bilo pametno preizkusiti rep. Poskusil sem zamahniti z repom, a mi prvič ni uspelo zaplavati daleč. Poskusil sem še enkrat. Tokrat mi je uspelo priti 1 meter daleč. Zamahnil sem še enkrat in se hotel vrniti k prijateljema. Ampak ni šlo. Če tudi sem se tako trudil mi je nekaj preprečevalo plavanje. Pod sabo sem začutil težo repa, prekritega z modrimi luskami. Zaradi prevelike teže, me je začelo vleči proti dnu.
»Ne! Pando!« sem zaslišal prijatelja.
Okoli mene se je nabiralo vedno več valov, ki so udarjali v skale v plitvini. Valovi so me zanašali levo in desno in jaz nisem imel ideje kako se rešiti.
»Na pomoč! Ne morem gor!« sem zavpil.
»Midva pa ne moreva dol! Nismo dovolj izkušeni, da bi znali uporabljati repe!« mi je odvrnila veverica.
»Primita se!« sem zakričal preden me je val ponesel globlje.
Prijatelja sta se oprijela skale na obali školjk. Jaz pa sem bil predaleč, da bi bilo to možno. Še sem slišal prestrašene krike, ki so klicali pomoč. Bili so skoraj neslišni zaradi zvoka valov.
»Pomoč!« sem zaslišal še en krik.
Nikjer ni bilo nikogar. Še slika veverice in hrčka se mi je zameglila pred očmi. Pretresene ribe so si reševala življenja. Vsak je bil zdaj odvisen sam od sebe. Vsak si je poskušal rešiti življenje pred smrtonosnimi valovi. V mojih malih možganih so se nabirale velike misli; ali bosta prijatelja v redu, kje je dragulj oceana, kako se bom rešil? Od vseh ne zastavljenih vprašanjih sem si izbral najpomembnejšega: kako se bom rešil? Če tudi sem pameten pujsek je bilo to zame prenaporno. Vedel sem, da se bliža konec. Zdaj ga lahko le še počakam. Tako sem zaprl oči in čakal, da se bo zgodilo.

Upam, da ste uživali.
Imejte pujsastičen dan
Vaša dg