*b*Kyra*b*


»Izgledaš kot, da boš zdaj zdaj nekoga ubila.« se posmehne Nick in na vilice nabode krompirček.
»Mmmhm,« zategnem in premetavam hrano po svojem krožniku.
»Torej, kdo je danes tvoja nesrečna žrtev?« se zahahlja in nasloni nazaj na stol.
Z glavo pomignem proti mizi ob kateri se stiska najmanj dvajset deklet, najbrž celo več. Razlog za njihovo obsedenost je seveda mademosielle Leroy. Na šoli je veliko slavnih otrok, a nihče tako kot ona. Kar je slabo zame. Moja družina ni premožna, no tudi revni nismo. Starši se res trudijo zame in za mojo starejšo sestro Elido. Ogromno denarja so morali privarčevati za šolanje na tako dobri šoli. Na žalost šolo sovražim, ne motijo me učitelji, predmeti, učenje… Motijo me ljudje. Sicer imam najboljšega in tudi edinega prijatelja Nicka. Pri najinem prijateljstvu je najbolj ironično to, da je nesramno bogat in slaven. Prijatelja sva že od prvega letnika, odkar sva prvič potegnila učiteljico za nos sva neločljiva. Drugi se včasih norčujejo iz njega, ker se druži z mano. Predvsem pa se norčujejo iz mene. Nisem slavna, ne bogata, nisem lepotica…Nimam magije. To je največji problem, vsi v našem svetu imajo magijo, vsi so nekaj posebnega. Jaz sem še najbolj podobna človeku. Ampak bolje, kot če bi me zares spoznali, če bi vedeli resnico o moji magiji…
»Saj sploh ne izgleda slabo,« Nick prekine moj tok misli.
»Resno?!« dvignem obrvi in mu namenim enega tistih 'bolje zate, da se hecaš' pogledov. »Kar slabo mi je, ko jih takole gledam,« jezno rečem in si temnorjave lase popravim za ušesa.
»Saj je sploh ne poznaš! Če je bogata, slavna in iz dobre družine še ne pomeni, da ni dobra oseba,« resno reče in če Nick Johnson nekaj resno reče moraš to jemati zelo, zelo resno. On se namreč ves čas le norčuje.
»Pa kaj še,« prhnem. »Vsi razen tebe so naduti tepci. Če pa si že tako navdušen se kar lepo spoznaj z njo. Sam.« hrupno odrinem stol od mize in se poberem iz jedilnice. Prisežem, da sem ga slišala reči: »Pa se bom res.«

»Doma sem!« zakličem skozi vrata majhnega kletnega stanovanja.
»Končno ljubica! Spakirat bo treba!« zakliče moja mama Ilona.
»Spakirat?! Se selimo?« nasmešek se mi zariše čez obraz. Bom morda končno zapustila to prekleto šolo in nadležno mesto?
»Ja,« mama se vsa rdeča v obraz pojavi v dnevni sobi, v rokah nosi kartonasto škatlo polno oblačil. » Z očetom sva dobila odlično službo. Nova družina je prišla v mesto in zaposlili so nas. Dali so nam tudi možnost, da od zdaj naprej bivamo pri njih. Seveda smo sprejeli…In oh! Tudi Shadow boš lahko imela v njihovih hlevih, najbolje, da jo kar pripraviš na odhod. Čez pol ure bo prišel kombi za našo prtljago.« po tej poplavi besed odpleše v kuhinjo in s svojo močjo telekineze (predmete lahko premika z mislimi) zlaga slike v novo škatlo.
Razočarano se odvlečem v sobo, kjer Elida že navdušeno pospravlja svoje stvari in si po mrmrava neko pesmico. Vržem se na posteljo in si obraz prekrijem z dlanmi. Ne samo, da bom bogataše morala preživljati v šoli, zdaj še popoldne ne bom imela miru.
»Spakirati moraš! Čop, čop!« me nadležno spomni Elida.
»Saj vem,« rečem in se lotim. Nimam veliko stvari, večinoma le oblačila in elastike za lase. No in plišasto samoroginjo. Od nekdaj obožujem konje. Imam svojo frizijsko kobilo Shadow. Njena dlaka je popolnoma črne barve in zame je najlepše bitje na svetu.

»Glejte, da ste vljudni in prijazni. Ne delajte nam sramote in za božjo voljo bodi prosim prijazna do njih Kyra.« strogo reče mama, ko oče, mama, jaz in Elide čez pol ure stojimo pred lepo veliko in predvsem že na videz zelo bogato okrašeno vilo. Zavijem z očmi in se tesneje zavijem v svojo črno usnjeno jakno.
»Pozdravljeni! Kar notri vstopite, zunaj je tako mrzlo.« ljubka drobna ženska se nam prikupno nasmehne in z roko pomaha v notranjost. Obotavljivo stopimo po stopnicah do velikih vhodnih vrat. Vstopim zadnja, avla je sijoča, sodobna, a vseeno ima odtenke preteklosti. Razsvetljuje jo ogromen lestenec, zaradi katerega se mi blešči.
Trenutek traja preden ozavestim kdo stoji v sredi prostora in se nam navdušeno smehlja.
»Mi smo Leroyevi.« reče lepa ženska. »Adeline. Gautier, Even in Odette.« Na hitro predstavi osebe v prostoru. Debelo pogoltnem in stisnem ustnice ter prikličem najbolj besen pogled kar ga premorem. Even si nas prav tako sumničavo ogleduje z druge strani, najina pogleda se srečata. Mnoga dekleta bi ob tem fantu omedlevala in se mu metala pod noge. Jaz se ne, jaz Kyra Magnus ne sklanjam glave pred nikomer.
--------------------------------------------------------------------------------------------------------------------
Hej!
Ta del sem napisala LuNa LoVeGoOd :fire::fire::fire: upam, da ste uživali in vem je bil drugi del všeč...
Anyway vesela sem vsakega komentarcka pa :heart:
Vasa Lunca:fire::kissing_heart: