"Ne vem, če razumeta kaj to pomeni ampak je strašno." Nama je Noel povedala, ampak jaz sem prav dobro razumela kaj pomenijo te besede in nekako sem vedela kaj se bo zgodilo. Tega pa seveda nisem želela povedati na glas, saj sta obe bile videti zelo zelo prestrašeni. Kljub moji slabosti, sem se počutila kot, da nas jaz držim pokonci, sem najmočnejši člen.

Vstala sem se in na noge spravila še Noel in Tinsel. "V jedilnico gremo."
Noel me je debelo pogledala in začela odkimavati in se odmikati stran. "Pa saj še ne veš celotne zgodbe, č-če bi jo ne bi hotela nazaj."
"Verjemi, da bi vseeno šla tja," sem ji rekla, čeprav nisem zares želela "Zdaj pa imamo odlično priložnost, da začnemo hoditi tja in sproti ti poveš vse do konca." Delala sem se samozavestno in močno, da bi mi verjeli in se ne bi počutili tako prestrašeno čeprav vem, da sta se vseeno.
Tinsel je samo zavzdihnila in se odpravila za mano, Noel pa je nadaljevala z zgodbo. "Ko nam je na mizo položil kuverto nisem več bila pri sebi in, ko sem se končno spravila je bil še dodaten šok, ko sem prebrala naslov," vzela si je malo časa za globok vdih in izdih in nadaljevala "Pisalo je Krvav božič."

Še meni je vzelo dih in hotela sem steči daleč stran, a nisem mogla. Tukaj so me potrebovali tako sem čutila. Svoje potne roke sem si obrisala v žabe in se spravila nazaj skupaj.
"Ne vem točno kaj naj bi to pomenilo, ampak verjetno nič dobrega. Potrebovala bi iti v knjižnico, da bi lahko ugotovila točen pomen..." Spet smo stale pred vrati jedilnice, ki so bila uničena.

V njih je bilo polno lukenj in prask ter... kri. "Mislim, da bom bruhala.« Izpod vrat je prihajala črna kri, vroča gosta tekočina si je udirala svojo pot do nas. Zdelo se mi je, da je tekla vedno hitreje in hitreje dokler ni bila samo še par centimetrov oddaljena od mene.

V glavi mi je začelo zvoniti, mislila sem, da mi jo bo razneslo. Bil je neprijeten piskajoč zvok, ki je postajal vedno bolj glasnejši in neznosnejši. Pokrila sem si ušesa in začela kričati, kriki, ki so prihajali iz mojega grla niso bili normalni za škrate. Bili so živalski, grozeči in za trenutek sem pomislila, da me je napadla ista stvar kot vile prej.

Misli so mi začele divjati in... Nič, tišina, mir, svoboda. Zvok je izginil. Posedla sem se na tla in od olajšanja sem se začela jokati od sreče in smejati. Vseeno mi je bilo za vse okoli mene, vseeno mi je bilo kaj se dogaja, če sta Tinsel in Noel v redu ali se jima dogaja isto. Potrebovala sem trenutek zase trenutek, da se zberem in odmislim to kar se mi je dogajalo malo prej. Že sama misel na tisti zvok mi požene mravljince po celotnem telesu.

Ko sem takole ležala še nekaj časa, sta do mene počasi pristopili najprej Noel in kasneje še Tinsel. Gledali sta me z zaskrbljenimi očmi. Zdaj pa sem se res začela spraševati kako grozno je to izgledalo, kako grozno je bilo to slišati. Tinsel mi je ponudila svojo tresočo roko in mi pomagala vstati. Komaj sem spravila svoje noge do tega, da se niso spet sesedle skupaj.
Občutek je bil grozen kot, da sem se spet učila hodit kot, da mi je nekdo odtrgal noge in jih prišil nazaj. Spet sem hotela kričati ampak nisem mogla. Samo stopila sem do vrat in jih na široko odprla in kar sem takrat uzrla me je prestrašilo.
Veter je zapihal in moje telo se je začelo tresti ne od tega kar se mi je zgodilo nekaj trenutkov nazaj temveč od tega kar sem uzrla z svojimi očmi. Po jedilnici se je vila tančica tišine, ki je ni bilo mogoče pretrgati. Pogledala sem Noel in Tinsel, nobena od nas si ni upala spregovoriti. V bistvu je bilo kot, da sploh ne moremo.
Svoj pogled sem spet preusmerila v jedilnico in se razgledala po njej. Mize so bile prevrnjene, nekatere zlomljene, druge prebodene z ledenimi rezili.

Padla sem po tleh in iz oči so mi pridrvele solze, ki so svojo pot nadaljevale po mojem rdečem licu vse do brade, kjer so se ločile od mojega obraza in padle na tla in se ob njihovem stiku spremenile v led. To kar sem videla je bila najgrozovitejša stvar, ki jo škrat lahko uzre. Na sredini jedilnice je na tleh ležala vila, mrtva vila. Okoli nje so že bili *i*Mor’Fryel*i* bitja, ki vilam odvzamejo njihovo bistvo. Vzleteli so v zrak in iz nje začeli srkati njeno moč.

Nisem mogla gledati tega zato sem svoj obraz zakrila z rokami in v njih še naprej jokala. Čutila sem neizmerno žalost, ki je napajala celoten prostor. Moje telo se je zvilo v klobčič na tleh in žalovalo za tem prečudovitim bitjem.

Zdelo se mi je, da je moje srce zaledenelo od žalosti, saj nisem čutila ničesar. Vsa toplina, ki sem jo kdaj poznala je izginila vsi dobri spomini so izzveneli in po telesu se mi je pretakala žalost, ki je ni bilo mogoče opisati. Niti po žilah mi ni več tekla kri, ampak sama žalost. Obdana sem bila z tančico strahu, žalosti in tišine.