*sankanje*

šla sm vn sankat in res ne vem zakaj sm mela občutek da bo ta dan neki narobe ampak ne v slabem smislu bolj v tistem čudnem smislu k da se zrak ne drži čist pravilno na drevesih in sm šla dol na hrib kjer so ble sanke že malo zarjavele in so škripale k da majo svoj karakter in sm si rekla okej gremo in sm se usedla in sm se spustila in je šlo ful hitro ful ful hitro in sneg je letel v moj obraz in sm mela občutek da se mi lasje premikajo prej kot telo k da me nekdo malo prehiteva v času in pol sm zavila nekam kjer sploh nism hotla zavit ampak telo je očitno vedlo več kot jaz in sm se mal zavrtela in sm se skor zaletela v en kamen ampak je kamen zgledal k da se je umaknu sam od sebe kar je blo že prvi warning ampak ga nism resno vzela in sm se ustavla dol v dolini kjer je blo vse malo tišje kot normalno tišje v smislu da nisem slišala svojega dihanja ampak sm ga še vedno čutla in pol sm se začela smejat ker je blo tko čudno in sm si rekla okej to je samo sneg pa veter pa moja glava ki dela svoje fore in potem naenkrat kr iz nič se pojavi kuža in ne mislim pojavi v smislu da ga vidiš od daleč ne ampak pojavi v smislu da je bil tam že prej ampak ga prej ni blo in to me je čist zmedlo ker sm ga gledala in sm si mislna a sm ga js spregledala al je on naredu teleport al pa je sneg sam narisal psa da me malo heca in je bil tak mali kuža z mokrim nosom in očmi k da ve preveč za svoje telo in sm ga poklicala in je pršu direktno k meni brez oklevanja brez tistega pasjega strahu ki ga ponavad vidiš in sm se kar usedla nazaj v sneg ker sm mela občutek da če ostanem stoje bom padla v neko drugo verzijo realnosti in sm ga začela božat in je bil tok mehak da sm najprej mislna da je iz snega ampak ni bil ker se je premikal preveč živo in sm ga božala po glavi in je zaprl oči k da točno ve kje ga moram dotaknit in sm mu govorila neke stvari brez smisla tipa a si ti moj snežni nadzornik a si ti poslan iz hriba a si ti tukaj da preveriš če sm normalna in on je samo sedel in mahal z repom ful počasi k da meri čas v drugačnih enotah in pol sm opazla da se sneg okoli naju ne topi ampak nekak odhaja stran k da nama dela prostor in sm se mal prestrašila ampak ne dovolj da bi nehala božat ker je bil kuža preveč miren in preveč pravilen v svoji nepravilnosti in pol sm mu dala ime čeprav ga nism planirala in sm rekla ti si mogoče mali glitch in on je nagnu glavo k da razume besedo glitch kar ni normalno za psa ampak tudi jaz nism bla več sigurna a sem jaz še jaz ker sm mela občutek da sm malo lažja kot prej kot da mi je sneg vzel neko težo iz ramen in pol se je od nekje slišal zvok sank nekje gor na hribu čeprav ni blo nobenga in sm pogledala gor in sm vidla da hrib zgleda daljši kot prej k da se je raztegnu in sm si rekla to ni možno hribi se ne raztegujejo ampak očitno se danes malo delajo pametne in kuža je vstal in je začel hodit v krog okoli mene in to ni bil normalen krog ampak k da riše nekaj po snegu nevidnega in sm ga gledala in sm začela sledit njegovim premikom z očmi in sm dobila malo vrtoglavico k da se svet ne vrti več okoli mene ampak jaz okoli njega in pol je kuža enkrat ustavil in je samo gledal v gozd in sm vidla da se med drevesi nekaj premika ampak ne kot žival bolj kot da drevesa same sebe preurejajo in sm si mislna okej to je že malo preveč ampak sm še vedno božala kužata ker je bil edina stvar ki je delovala stabilno in pol je začel sneg padat drugače ne navpično ampak malo postrani in malo v kvadratih in malo kot da se vrača nazaj gor v nebo in sm hotla vstat ampak noge niso takoj sodelovale k da so pozabile dogovor z mano in sm se komaj dvignila in kuža je stopil korak nazaj in sm mela občutek da me vabi da ga sledim ampak ne z besedami ampak z neko tiho pasjo logiko in sm šla za njim in sva šla med drevesa in tam je bilo še tišje ampak tokrat tako tiho da sm slišala svoje misli preglasno kar je blo grozno ker moje misli niso ble ravno urejene in sm si mislna zakaj mu sploh sledim ampak sm še vedno šla in pol sm vidla da sledi vodi nekih stopinj ki niso bile moje in niso bile pasje in niso bile človeške in sm se ustavila ampak kuža se ni in je šel naprej in sm ga klicala ampak glas ni šel ven čist normalno ampak malo zamujeno k da pride iz druge sobe in pol se je kuža ustavil pred enim drevesom ki je zgledalo čist isto kot ostala ampak je imelo v lubju neko črto k da je nekdo enkrat pozabil zapret vrata v drevesu in kuža je tam sedel in me pogledal in sm imela občutek da moram nekaj razumet ampak nisem in pol je sneg nehal padat za sekundo čist totalno in v tej sekundi je vse zgledalo kot da je narisano in ne resnično in pol je kuža naredil en tih gib z glavo k da reče to je to in pol je preprosto izginil ne dramatično ne hitro ampak k da ga je nekdo počasi izbrisal iz zraka in sm ostala sama in sm se začela smejat ker sm mislna da bom jokala ampak nism in sm samo stala tam z mokrimi rokami in praznim mestom kjer je bil kuža in sanke nekje daleč so še vedno škripale čeprav jih nism več vidla in sm šla nazaj proti hribu ampak hrib ni bil isti in sm se spraševala a sm sploh šla vn sankat ali sm samo sedela v snegu in se spomnila kužata ki je mogoče sploh ni bil kuža ampak neka snežna ideja ki se je odločla da me malo boža po mislih in res ne vem ampak od takrat naprej če slišim sneg ki škripa se obrnem ker mam občutek da nekje nek kuža še vedno dela kroge okoli mene in preverja če sm še tukaj