PisalnicaResnica
4
tista deklica
Zbudila sem se na veliki, mehki postelji njegove spalnice. Nekaj časa sem potrebovala, da sem se zbrala in odprla objokane oči. Okno poleg pisalne mize je bilo na stežaj odprto, zato se nisem čudila, da sem se nenadzorovano tresla. Zavila sem se v odejo in pustila, da mi solze nedolžno tečejo po licih.
Nisem hotela razmišljati o tem, kar se je zgodilo prejšnjo noč. V prsih sem začutila ostro bolečino. Zmanjkovalo mi je zraka. Moja pljuča so se vdala, sem pomislila. Nisem čutila posebne žalosti. Pa naj se zgodi, kar se mora.
Vseeno sem poskusila. Hlastala sem za zrakom in poskušala dihati, omiliti bolečino. Za nekaj trenutkov je ponehala. Nato so se mi pred očmi zavrteli dogodki prešnje noči.
***
“Kimy! Pa saj nisi resna!” je rotila Jasmina.
“Vsaj poskusi! Saj je samo ena noč! Ne bo ti žal. Vzemi si odmor,”
“Jas, saj sem ti že povedala. Nujno moram napisati poročilo za g. Thurmana. Pa še zaostajam pri matematiki – Rachel moram prositi za zapiske pri zadnji snovi,” sem povedala. “Morda kdaj drugič, prav?”
Jasmina je zavzdihnila. “Ja, pa kaj še” je naveličano zamrmrala. “Prepričana sem, da imaš pri matematiki zapiske že za kakšne štiri snovi naprej.”
Zdaj sem je bila sita tudi jaz. “Takoj, ko bom končala s svojimi šolskimi ovbeznostmi, se greva lahko družit. Vseeno mi je kam, vseeno mi je kdo organizira zabavo in do kdaj misliš ostati, a zame je trenutno na prvem mestu šola. Razumeš? Pa pojdi brez mene.”
“Saj grem vedno brez tebe!” Zdaj je bila videti užaljena.
“Kim, nikoli se mi ne pridružiš. Skrbi me tvoje socialno življenje – počakaj, si bila sploh kdaj na kakšni zabavi? In tale bo naravnost nora! Kako lahko rečeš ne tako pomembni zabavi? Se ti je zmešalo? Povabljeni sva bili na najbolj pomembno zabavo v najinih bednih življenjih, in ti boš to priložnost zavrgla za pisanje spisa iz angleščine?!”
Zdaj sem je imela dovolj. Pa naj ima to svojo zabavo.
“Prav! Pa naj ti bo. S tabo grem na zabavo, ampak le za res kratek čas. Potem mi ne boš nikoli več težila z mojim ‘socialnim življenjem’ okej?!”
Vrgla se mi je okoli vratu in mi z eno roko skuštrala lase. “Kimy, najboljša si.”
***
“Kimy, kam odhajaš?” je vprašala mama izpod službenega računalnika.
“K Jasmin grem napisat spis za… Spis za angleščino.”
Ne maram lagati. Kot majhna punčka sem vedno, preden sem se izvlekla z majceno lažjo, pogledala levo in desno, kot, če bi prečkala cestno zebro. Prepričati sem se morala, da je vse varno. Saj je le majhna laž, ane? Ničesar ne bo spremenila, sem si rekla.
“Večerja bo pripravljena ob osmih.”
***
“V tem boš videti zares očarljiva,” mi je zagotovila Jasmina.
“Si prepričana, da nisem malo preveč… No, razgaljena?” Verjetno je začutila negotovost v mojem glasu.
Najprej je strmela vame, kot da sem padla z lune, v naslednjem trenutku pa se je že na ves glas smejala.
“Razgaljena?! Pa saj nismo v osemnajstem stoletju, Kim!”
Verjela sem ji. Zaupala sem ji. Zato so prijateljice, mar ne?
***
V hiši je bilo ogromno ljudi. Z Jas se skoraj nisva mogli premikati.
“Iskat nama grem nekaj za popit,” je skoraj zakričala Jasmina. Pokimala sem ji.
Sama sem si nameravala razgledati prostor, kamor me je pripeljala. Hiša je bila na prvi pogled takšna, kot vse ostale. Na urejenem vrtu so stali vrtni palčki, notranjost hiše pa tudi ni bila nič posebnega.
Jas je prinesla dva kozarčka in enega porinila meni v roke. “Pij,” je naročila. Nisem bila prepričana, kaj je tekočina znotraj papirnatega lončka. Nejeverno sem jo pogledala. “Mislim, da bi morala iti. Veliko dela me čaka.”
V istem trenutku, ko sem se hotela oditi, sem na svojem krilu začutila topel prijem. Jezno sem se obrnila in zagledala fanta tretjega letnika, še vedno osredotočenega na moje telo.
“Timothy DeLares, ne morem verjeti!” sem zakričala. “Pa kdo misliš da si?!”
“Hej, hej, deklica, umiri se malo. To je vendar moja zabava, a ‘maš kaj proti?” Njegov glas je odmeval v mojih ušesih. Če imam kaj proti?
Njegove oči so bile še vedno prikovane na moje krilo in v njih sem zaznala poželenje. Kolikor hitro sem zmogla, sem se spet obrnila in se hotela posloviti od Jas. Timothy me je prijel za roko in odpeljal stran. Jas se mi je nagajivo nasmehnila.
“Hej? HEJ! Kaj pa misliš, da počneš?!” sem se zadrla. Poskušala sem se izvleči iz njegovega prijema.
“Umiri se, punčka. Hotel sem se ti le opravičiti,” je posmehljivo spregovoril medtem, ko se še vedno ni ustavil. Peljal me je v notranjost hiše in nato po stopnicah. Zdaj sem imela dovolj.
“SPUSTI ME!!!”
Moje roke so bile še vedno zvezane z njegovimi.
Peljal me je v temno sobo in za seboj zaklenil vrata. Ponudil mi je lonček. “Žejna?”
“Hočem ven. Kaj pa misliš da se greš?!”
Zdaj je bil njegov prijem močnejši. Vrgel me je na veliko posteljo, ki je stala na sredini sobe. Moja zapestja so bila vklenjena.
“Poslušaj, naredila boš, kot bom rekel in vse bo še v redu. En krik, pa je s tabo konec. Razumeš?”
TW: Zgodba je resnična. Osebe v njej so izmišljene.
Nisem hotela razmišljati o tem, kar se je zgodilo prejšnjo noč. V prsih sem začutila ostro bolečino. Zmanjkovalo mi je zraka. Moja pljuča so se vdala, sem pomislila. Nisem čutila posebne žalosti. Pa naj se zgodi, kar se mora.
Vseeno sem poskusila. Hlastala sem za zrakom in poskušala dihati, omiliti bolečino. Za nekaj trenutkov je ponehala. Nato so se mi pred očmi zavrteli dogodki prešnje noči.
***
“Kimy! Pa saj nisi resna!” je rotila Jasmina.
“Vsaj poskusi! Saj je samo ena noč! Ne bo ti žal. Vzemi si odmor,”
“Jas, saj sem ti že povedala. Nujno moram napisati poročilo za g. Thurmana. Pa še zaostajam pri matematiki – Rachel moram prositi za zapiske pri zadnji snovi,” sem povedala. “Morda kdaj drugič, prav?”
Jasmina je zavzdihnila. “Ja, pa kaj še” je naveličano zamrmrala. “Prepričana sem, da imaš pri matematiki zapiske že za kakšne štiri snovi naprej.”
Zdaj sem je bila sita tudi jaz. “Takoj, ko bom končala s svojimi šolskimi ovbeznostmi, se greva lahko družit. Vseeno mi je kam, vseeno mi je kdo organizira zabavo in do kdaj misliš ostati, a zame je trenutno na prvem mestu šola. Razumeš? Pa pojdi brez mene.”
“Saj grem vedno brez tebe!” Zdaj je bila videti užaljena.
“Kim, nikoli se mi ne pridružiš. Skrbi me tvoje socialno življenje – počakaj, si bila sploh kdaj na kakšni zabavi? In tale bo naravnost nora! Kako lahko rečeš ne tako pomembni zabavi? Se ti je zmešalo? Povabljeni sva bili na najbolj pomembno zabavo v najinih bednih življenjih, in ti boš to priložnost zavrgla za pisanje spisa iz angleščine?!”
Zdaj sem je imela dovolj. Pa naj ima to svojo zabavo.
“Prav! Pa naj ti bo. S tabo grem na zabavo, ampak le za res kratek čas. Potem mi ne boš nikoli več težila z mojim ‘socialnim življenjem’ okej?!”
Vrgla se mi je okoli vratu in mi z eno roko skuštrala lase. “Kimy, najboljša si.”
***
“Kimy, kam odhajaš?” je vprašala mama izpod službenega računalnika.
“K Jasmin grem napisat spis za… Spis za angleščino.”
Ne maram lagati. Kot majhna punčka sem vedno, preden sem se izvlekla z majceno lažjo, pogledala levo in desno, kot, če bi prečkala cestno zebro. Prepričati sem se morala, da je vse varno. Saj je le majhna laž, ane? Ničesar ne bo spremenila, sem si rekla.
“Večerja bo pripravljena ob osmih.”
***
“V tem boš videti zares očarljiva,” mi je zagotovila Jasmina.
“Si prepričana, da nisem malo preveč… No, razgaljena?” Verjetno je začutila negotovost v mojem glasu.
Najprej je strmela vame, kot da sem padla z lune, v naslednjem trenutku pa se je že na ves glas smejala.
“Razgaljena?! Pa saj nismo v osemnajstem stoletju, Kim!”
Verjela sem ji. Zaupala sem ji. Zato so prijateljice, mar ne?
***
V hiši je bilo ogromno ljudi. Z Jas se skoraj nisva mogli premikati.
“Iskat nama grem nekaj za popit,” je skoraj zakričala Jasmina. Pokimala sem ji.
Sama sem si nameravala razgledati prostor, kamor me je pripeljala. Hiša je bila na prvi pogled takšna, kot vse ostale. Na urejenem vrtu so stali vrtni palčki, notranjost hiše pa tudi ni bila nič posebnega.
Jas je prinesla dva kozarčka in enega porinila meni v roke. “Pij,” je naročila. Nisem bila prepričana, kaj je tekočina znotraj papirnatega lončka. Nejeverno sem jo pogledala. “Mislim, da bi morala iti. Veliko dela me čaka.”
V istem trenutku, ko sem se hotela oditi, sem na svojem krilu začutila topel prijem. Jezno sem se obrnila in zagledala fanta tretjega letnika, še vedno osredotočenega na moje telo.
“Timothy DeLares, ne morem verjeti!” sem zakričala. “Pa kdo misliš da si?!”
“Hej, hej, deklica, umiri se malo. To je vendar moja zabava, a ‘maš kaj proti?” Njegov glas je odmeval v mojih ušesih. Če imam kaj proti?
Njegove oči so bile še vedno prikovane na moje krilo in v njih sem zaznala poželenje. Kolikor hitro sem zmogla, sem se spet obrnila in se hotela posloviti od Jas. Timothy me je prijel za roko in odpeljal stran. Jas se mi je nagajivo nasmehnila.
“Hej? HEJ! Kaj pa misliš, da počneš?!” sem se zadrla. Poskušala sem se izvleči iz njegovega prijema.
“Umiri se, punčka. Hotel sem se ti le opravičiti,” je posmehljivo spregovoril medtem, ko se še vedno ni ustavil. Peljal me je v notranjost hiše in nato po stopnicah. Zdaj sem imela dovolj.
“SPUSTI ME!!!”
Moje roke so bile še vedno zvezane z njegovimi.
Peljal me je v temno sobo in za seboj zaklenil vrata. Ponudil mi je lonček. “Žejna?”
“Hočem ven. Kaj pa misliš da se greš?!”
Zdaj je bil njegov prijem močnejši. Vrgel me je na veliko posteljo, ki je stala na sredini sobe. Moja zapestja so bila vklenjena.
“Poslušaj, naredila boš, kot bom rekel in vse bo še v redu. En krik, pa je s tabo konec. Razumeš?”
TW: Zgodba je resnična. Osebe v njej so izmišljene.
Odgovori:
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
OMG ful dobro!
Kdaj bo na slednji del?
Spremljam:kissing_heart::kissing_heart::kissing_heart:
Kdaj bo na slednji del?
Spremljam:kissing_heart::kissing_heart::kissing_heart:
0
tista deklica
Hvala! Nevem čisto točno, če bo delov zelo veliko, bom pa poskusila. :)
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
cak cak da vem a to se je teb zgodlo al komu drugemu al si s tem misla da je pac kak bi temu rekla....zgodba o zivljenju?
0
tista deklica
Ah, nevem no, to bi raje zadržala zase. Recimo, da se je to zgodilo eni prijateljici. Sama se še vedno poskušam 'pozdraviti' (psihično) od teh dogodkov, zato sem se odločila, da o tem napišem zgodbo. Rada bi, da se osebe, ki se jim je kadarkoli zgodilo kaj podobnega, ne počutijo same.
Moj odgovor:
.png "Druščina 4"){kind=small}
girlie15
potrebuje pomoč ali nasvet v
Svetovalnica
nezadovoljstvo glede sebe
Živjo.
Sem punca, stara 16 let. Pri sebi zadnje čase opažam, da imam velik problem sama s seboj oz. z mojim izgledom.
Začnimo pri teži. Visoka sem okoli 162cm in kar nekaj časa sedaj sem imela konstantno težo 55kg. Že to se mi je zdelo veliko in sem hotela težo spraviti pod 50kg. Ko sem se s seboj končno sprijaznila in se začela imeti rada, pa BUM se zredim na kar 58kg. To se mi zdi ogromno. Ne morem brez da se vsak dan stehtam. Opažam različno, ko sem napeta imam 58kg, kakšen dan celo 56kg. Ne vem zakaj moja teža tako niha. Če mi tehtnica pokaže kilograme s katerimi nisem zadovoljna, se včasih celo zjokam, vedno pa imam zato slab dan. Mogoče je to povezano tudi s tem da sem pred nekaj meseci začela redno teči, ravno zato da bi ostala v formi in pridobila kondicijo (pa tudi da bi shujšala). Morda pridobivam mišično maso, a s seboj nisem zadovoljna. Med tekom se počutim res odlično, ker počnem nekaj zase, ampak ali je cena vredna tega da se bom zredila?
Druga težava pa je samopodoba v družbi. Na splošno sem bolj tiha in umirjena punca, a to ne pomeni da se ne znam sprostiti. Vsi s katerimi se družim največ časa vejo da znam biti tudi glasna in zabavna. S tistimi pravimi prijateljicami se res sprostim, a med sošolci in razredom pač ne morem biti taka da se kar obrnem eno vrsto nazaj k fantom in se začnem pogovarjat. Želim biti bolj sponatana, ampak ali bom potem to še vedno jaz?
Tretjič. Opažam vse ko si podobne starosti kot jaz, in veliko jih je skupaj. So pač poparčkani. Sošolke mi razlagajo kako si cele dneve pišejo s fanti. Kako hodijo na pijače skupaj z njimi. Kako grejo skupaj žurat ob vikendih. Jaz pa se borim le s to šolo in se non stop učim. Daleč od tega da ne bi že v preteklosti izvedela da sem bila kakšnemu fantu všeč, bila sem všeč že kar nekaj fantom. Ampak takrat smo bili majhni. Že sedaj si mi zdi malo zgodaj, da bi imela fanta. A, ob enem si ga želim. Tudi jaz želim biti del tega. Nisem še imela prvega poljuba, malo mi je nerodno. Nekako imaš prvi poljub pri 13, 14. Zato sem verjetno kriva sama, lahko bi bila skupaj s kom, a tega nisem hotela. Govorim si fokus mora biti na šoli. Morda pa delam napako. Jaz si želim spoznati fanta, ki me bo imel zares rad. Jaz nočem teh kratkih situationshipov in ne vem česa vsega. Jaz želim da bi me nekdo imel rad tako zares. Tako da bi mi prinesel rože, ne pa ponudil cigareta. Tako, da bi me povabil na kavo, ne pa v klub žurat. Tako, da bi me peljal v hribe, ne pa k sebi domov. Nekoga ki me bi čakal da sem pripravljena jaz. Nekako ne vem če to v tem svetu še obstaja. Za sedaj sem ugotovila le to da so vsi fantje isti. Iščim tak old love style, nekaj posebnega. Fanta s katerim bom skupaj dalj časa in ne le eno noč.
Ali ima kdo morda kakšen nasvet glede mojih problemov? Hvala vam če boste sploh prebrali. Če si kdo v današnjem svetu vzame 2minutki da prebere tako dolgo objavo.
Sem punca, stara 16 let. Pri sebi zadnje čase opažam, da imam velik problem sama s seboj oz. z mojim izgledom.
Začnimo pri teži. Visoka sem okoli 162cm in kar nekaj časa sedaj sem imela konstantno težo 55kg. Že to se mi je zdelo veliko in sem hotela težo spraviti pod 50kg. Ko sem se s seboj končno sprijaznila in se začela imeti rada, pa BUM se zredim na kar 58kg. To se mi zdi ogromno. Ne morem brez da se vsak dan stehtam. Opažam različno, ko sem napeta imam 58kg, kakšen dan celo 56kg. Ne vem zakaj moja teža tako niha. Če mi tehtnica pokaže kilograme s katerimi nisem zadovoljna, se včasih celo zjokam, vedno pa imam zato slab dan. Mogoče je to povezano tudi s tem da sem pred nekaj meseci začela redno teči, ravno zato da bi ostala v formi in pridobila kondicijo (pa tudi da bi shujšala). Morda pridobivam mišično maso, a s seboj nisem zadovoljna. Med tekom se počutim res odlično, ker počnem nekaj zase, ampak ali je cena vredna tega da se bom zredila?
Druga težava pa je samopodoba v družbi. Na splošno sem bolj tiha in umirjena punca, a to ne pomeni da se ne znam sprostiti. Vsi s katerimi se družim največ časa vejo da znam biti tudi glasna in zabavna. S tistimi pravimi prijateljicami se res sprostim, a med sošolci in razredom pač ne morem biti taka da se kar obrnem eno vrsto nazaj k fantom in se začnem pogovarjat. Želim biti bolj sponatana, ampak ali bom potem to še vedno jaz?
Tretjič. Opažam vse ko si podobne starosti kot jaz, in veliko jih je skupaj. So pač poparčkani. Sošolke mi razlagajo kako si cele dneve pišejo s fanti. Kako hodijo na pijače skupaj z njimi. Kako grejo skupaj žurat ob vikendih. Jaz pa se borim le s to šolo in se non stop učim. Daleč od tega da ne bi že v preteklosti izvedela da sem bila kakšnemu fantu všeč, bila sem všeč že kar nekaj fantom. Ampak takrat smo bili majhni. Že sedaj si mi zdi malo zgodaj, da bi imela fanta. A, ob enem si ga želim. Tudi jaz želim biti del tega. Nisem še imela prvega poljuba, malo mi je nerodno. Nekako imaš prvi poljub pri 13, 14. Zato sem verjetno kriva sama, lahko bi bila skupaj s kom, a tega nisem hotela. Govorim si fokus mora biti na šoli. Morda pa delam napako. Jaz si želim spoznati fanta, ki me bo imel zares rad. Jaz nočem teh kratkih situationshipov in ne vem česa vsega. Jaz želim da bi me nekdo imel rad tako zares. Tako da bi mi prinesel rože, ne pa ponudil cigareta. Tako, da bi me povabil na kavo, ne pa v klub žurat. Tako, da bi me peljal v hribe, ne pa k sebi domov. Nekoga ki me bi čakal da sem pripravljena jaz. Nekako ne vem če to v tem svetu še obstaja. Za sedaj sem ugotovila le to da so vsi fantje isti. Iščim tak old love style, nekaj posebnega. Fanta s katerim bom skupaj dalj časa in ne le eno noč.
Ali ima kdo morda kakšen nasvet glede mojih problemov? Hvala vam če boste sploh prebrali. Če si kdo v današnjem svetu vzame 2minutki da prebere tako dolgo objavo.
